Še sam nad sabo sem presenečen, kako me pravzame kulinarika in kako uživam ob tem. Priprava jedi je podobna meditaciji. Veselim se, ko stvari nastajajo pred mojimi očmi. Imam občutek, da bo stvar v vsakem primeru enkratna. Prinesla bo ugodje in skorajda veselje. Stvar pa ni tako preprosta kot se sliši. Pred kratkim sem se razveselil izvirnega kulinaričnega izuma. Vsaj zase lahko trdim, da za ta postopek še nisem slišal.
Več …


Poklic potopisca poleg potovanja zajema tudi pisanje potopisa. Enostavnejša oblika potopisa so reportaže, bolj zahtevna pa potopisne knjige. Če se potopisno knjigo odločiš izdati v samozaložbi, te čaka večplastno podjetje, kjer sam odigraš vloge pisatelja, po možnosti tudi fotografa ter agenta, urednika, založnika in promotorja.

Fedr - Kilometri Sredozemlja Vse kar vem o izdajanju knjig sem se naučil ob izdajanju svojega knjižnega prvenca Kilometri Sredozemlja, v katerem sem opisal svoje enoletno kolesarsko potovanje po vzhodnem Sredozemlju. Pri tem so mi prvič v življenju koristile številne teoretične prvine mojega univerzitetnega študija poslovnega menedžmenta, od izdelave poslovnega načrta, prek upravljanja s časom, kvaliteto, človeškimi viri in financami, pa do marketinga, prodaje, odnosov z javnostmi in računovodstva.

Kar se tiče same knjige, pa me je oblikovalec Tomaž Nečemar med najinim prvim sestankom postavil na trdna tla s svojimi vprašanji: Kdo ti bo lektoriral besedilo? Kdo ti bo pomagal izbrati fotografije? Kdo ti jih bo skeniral? Kdo obdelal in kdo pripravil za tisk? Kdo ti delal računalniški prelom? Kdo ti bo delal filme? (moj odgovor: filme že imam, diase!) Kdo ti bo knjigo tiskal? Kdo ti jo bo distribuiral? Ko sem poiskal odgovore na vsa Tomaževa vprašanja, je bila knjiga nared, da pristane na knjižnih policah.

Moje zadnje potovanje me je vodilo po Afriki. S kolesom sem potoval od Rta dobre nade do Kilimandžara. Po povratku domov sem se usedel in napisal besedilo svoje naslednje knjige z naslovom Kolo, severovzhod. Odgovorov na Tomaževa vprašanja se še vedno dobro spomnim. Čas je, da zavrtim telefon in zapleteno kolesje samozaložbe ponovno spravim v pogon.


Zadnje čase po sili razmer in v nasprotju s svojim naravnim ritmom vstajam bolj zgodaj. Biološka pravila pa pač zahtevajo svoje in tako skoraj vsak večer precej hitro zaspim pred televizijo. Saj ne, da bi se prav upiral - spanja pred tivijem se še iz otroških let spomnim kot enega največjih užitkov. Ja, super je, ko gledaš skozi napol priprte veke in se trudiš zdržati še malo, obenem pa veš, da je bitka izgubljena.

Včeraj sem zaspal z nasmehom na ustih med meni eno najljubših serij Moja družina. To je moralo biti okrog 23.00, pred tem sem pa med inšpektorjem Lynlyjem, ki ga spremljam samo na kakih 15%, še veselo klikal naokrog po blogih.

Sicer pa zelo dobro spim tudi med CSI Miami, redkeje med Las Vegas, ker mi je precej ljubši. Med CSI NY nikoli, ker mi gre na živce in ga vedno preskočim.

Med Lost bi spal, pa me motijo glasni maratonski oglasni bloki, ki so tudi razlog, da nobene epizode ne pogledam do konca. Vedno prestavim in pozabim. Tudi med NYPD me redno zmanjkuje in še vedno ne vem, če so scenaristi res končno povišali Sipowicza v šefa ali ne.

Las Vegas je fina traparija za dober spanec, ravno tako Monk, ko se tam ustavim, kadar ni nič drugega na TV. Galaktiko sem ujel šele trikrat in zadnjič nisem dočakal konca. Dr.House me še ni uspaval, ampak itak je šele prva sezona, pa tudi na sporedu je precej zgodaj.

Edina serija ob kateri še nisem zaspal in verjetno tudi nikoli ne bom, je fantastična Meerkat Manor na Animal Planetu.

Ob čem pa vi dobro spite?


Če je revija Jaz namenjena uživanju življenja, potem seveda na blogu ne morem mimo drobnih užitkov, ki ga pravzaprav tvorijo. Danes je bil največji užitek, da sem zaključila projekt, ki je zame zelo pomemben. Počutim se, kot da bi imela krila – in to brez Redbulla.

Mali uzitki Sicer je vsakodnevni užitek smeh mojega sinčka Jerneja. Pravzaprav ne vem, če je še kaj lepšega na svetu, kot je poslušanje spontanega vriskanja zadovoljnega dojenčka.

Človek se mora nasmejati, ko gleda, kako on uživa življenje. Veseli se pozornosti, nežnosti, smeha, žgečkanja, objema.

Užitek je tudi dobra glasba. Danes sem po dolgem času po radiu slišala Floyde, A Momentary Lapse of Reason. To je bil eden prvih komadov, ki sem si jih kdaj prevedla. Rezultat je bil okoren, toda užitek ob odkrivanju novih besed in pomenov je bil dovolj velik zame.

Užitek je klepet v dobri družbi, ob okusni hrani in pijači. Tudi tega je bilo danes veliko. Rojstni dnevi so super zadeva. Užitek je prebati komentar na blogu. Užitek so še rdeči oblaki ob sončnem zahodu, ki so me razveselili že drugi dan zapored. In dobra knjiga, h kateri zdaj odhajam. Jernejček pa medtem mirno spi. In najbrž uživa.

Comments Off

Ravnokar sem se vrnil iz lokalne picerije, prebral celotno številko Jaza, vmes nekje pa sem bil na potovanju. V svojem življenju sem videl kar nekaj tujih krajev in celin. Zakaj? Zato, ker je bila možnost, zato, ker me je zanimalo, ker sem voyeur in rad opazujem ljudi (mogoče tudi delno povezano s poklicem, ki sem si ga izbral).

BrazilijaŽe nekaj časa me begajo dejanje in izjava, povezana s potovanji: v Fortalezzi sem po parih dneh hranjenja v restavraciji tipa Comida-a-quilo (jej na kilo) protestiral, da pojdimo nekam drugam, nekam, kjer ne bom jedel dve uri starih zrezkov in posušenih makaronov v nedoločljivi omaki. Več …


Nikoli ne bom pozabila, kako sva se pred leti s prijateljico znašli v neki zakotni vasi na Sardiniji in se pred močnim dežjem zatekli v slatčičarno. Roza, rumeni, modri bomboni, breskvice, tortice, indijančki … skratka kraljestvo zase. Oči izbirajo, razum zagotovo ne. In odšli sva z dvema polnima pladnjema. Pred nečim podobnim sem se znašla danes, ko se je pred mano znašel “menu” slastčičarne posebne vrste - spored 17. ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala - Liffe (poteka od 10. do 24. novembra). Kot bi se znova znašla radovedna mala Katka v knjižnici, kjer je tako rada izbirala knjige. Kako pa drugače kot po naslovih, lepih slikicah in naslovnicah, ki me pritegnejo.

Tako se zalotim, da izbiram tudi med ponudbo več kot 100 filmov dvotedenskega festivala - malo naslovi, malo tematika, drugič nagrade, dober direktor fotografije … Iz stotih izluščim 23 filmov, nato 14, in še je preveč. Ko pride jeseni v Ljubljano na obisk Liffe ali konec zime Festival dokumentarnega filma, bi najraje vzela dopust in se zaprla v ljubljanske kinodvorane, a ne gre. V času urednikovanjana na Financah mi je v intervjuju Vesna Marđonović, direktorica uspešne slovenske medijske agencije OMD, na vprašanje, kaj je zanjo življenjski luksuz, enostavno in brez obotavljanja odgovorila: “To, da imam čas dvakrat na teden skočit na Liffe”. In nazadnje res ugotoviš, da je pri filmskem apetitu najpomembnejši čas, ki ga je vedno bolj malo, za slaščice pa ga nikoli ne zmanjka :-)

Comments Off

V zadnjem tednu je slovensko blogosfero pretresala “Afera MM”, ki jo je sprožila zvezda meb blogerji oziroma bloger med zvezdami Jonas Ž, ki se je na svojem blogu sprva navdušil nad blogom Marka Miliča Pod košem, nato pa javno razkrinkal, da Milič pravzaprav sploh ne piše svojega bloga, ampak to v njegovem imenu počne nek Jaka Lopatič. Več …


V zadnjih nekaj mesecih, natančneje septembra in v soboto, sta se na slovenskem medijskem trgu pojavila dva projekta, ki zbujata upanje: nam, ki smo pisci novinarskih prispevkov, in še bolj bralcem, ki jim takšna konkurenca prinaša kakovostna besedila tudi v slovenščini. Pojavil se je Jaz v novi podobi in pojavil se je Dnevnikov objektiv.

V krogu svojih prijateljev, ki informacije dobivajo na internetu, veljam za fosila, ker še vedno berem časopise, revije in gledam poročila po televiziji, v krogu kolegov, starih časopisnih mačkov, pa za predstavnika avantgarde, ko jim razlagam, da je internet medij za hitro informiranje, časopis pa za interpretiranje ozadja. News and views takorekoč.

Toda pri nas še ni tako, da bi na spletni strani nekega časopisa popoldne prebrali, da je premier na primer objavil morebitne lokacije, kjer naj bi stala nova nuklearka, časopis pa bi drugi dan objavil reportaže iz teh krajev in celo odgovore na vprašanja bralcev, ki so jih zastavili po internetu, potem ko so prebrali novico, kot se je denimo zgodilo pri časopisu Guardian v Veliki Britaniji.

Pogosto sem razočarana, ko dandanašnji še vedno v časopisu preberem, Več …


Ponedeljek pred praznikom je medijsko najbolj mrtev čas, branje in gledanje dnevnikov je mučno tako za ustvarjalce kot za njihove bralce in gledalce. Se pač ne dogaja nič posebnega, zahtevano število sekund in znakov pa ostaja isto. Rešitev so “zanimivi” prispevki, a kaj ko so zanimivi gosti na dopustu ali hočejo mir. Pa še škoda je porabit zanimivo temo takrat, ko je najmanj bralcev in gledalcev. In tako se je v Odmevih na dan pred reformacijo zgodil prispevek o blogih.

jaz-pismo Uvodna reportaža na ravni kratkih poročil, očitno nepripravljen voditelj in gost, ki se mu ni ljubilo niti misliti, kaj šele govoriti. Nič posebnega, a vseeno škoda. Vprašanje o razlogih za pisanje blogov je namreč res zanimivo in vsaj občasno poskuša nanj odgovoriti vsak, ki to počne. Do naslednjega semestra, ko spet začnemo s predmetom “Elektronsko trženje”, bo to temo pač potrebno resno raziskati. Za prvo silo pa kratko introspektivno poročilo.

Ko sem v prvem razredu prebral knjigo “Fantu so zrasla ušesa”, sem Tonetu Seliškarju napisal pismo, moje prvo pismo. Gospod pisatelj mi je poslal svojo sliko in napisal, da bom lahko tudi jaz pisatelj, če bom veliko pisal. Zato sem začel pisati dnevnik in to počel skoraj celo osnovno šolo. Ampak v neki pubertetni krizi sem Več …


Pri fotografiji je vedno problem čas. Če je vprašanje filma rešeno z digitalno tehnologijo, je čas tista končna meja, ki jo vsak fotograf lovi, hkrati pa ga omejuje. Če ne drugega, v povezavi s svetlobo in zaslonko. Ali človekom ali v končnem času s smrtjo.

Tako je bilo na fotografiranju Inmaculade Lobato Dias, španske plesalke in učiteljice flamenka. Preganjale so me tri komponente časa: slaba svetloba ter s tem (pre)dolg čas osvetlitve, njen osebni čas oz. njeno polurno zamujanje ter čas, ki se je iztekel njeni vzornici flamenka (imena si nažalost nisem zapomnil). Rodi, stvori, Urban slike za glavni ženski intervju.

Inmaculade Lobato Diaz

Po polurnem čakanju, postavljanju in pospravljanj bliskavic sem le ujel triminutni ‘foto-termin’, minuto kasneje pa še reakcijo na spoznanje, da je njena vzornica prejšnji dan umrla …

Comments Off

 
 
 
 
Domov | Predstavitev | Arhivski izvodi | Kontakt
 
© 2006 jaz*. Vse pravice pridržane.