Vse življenje, že od peskovnika naprej, se počutim pravi človek nasprotij. Si lahko predstavljate, kako je to zapleteno? Že samo ta občutek je dovolj zahteven, da bi se z njim poklicno ukvarjal in za to dobival (morda državno?) plačo. Pa ni tako. Nasprotja moram nositi s sabo. Konstantno in trajno. Brezplačno. Poklic, ki bi me dokončno prevzel, pa še vedno iščem, ker ukvarjanje z lastnimi nasprotji ne prinaša kruha. Najbrž je tako zaradi vzgoje. Moji starši so bili intelektualci. Oče strastni bralec in poštenjak, pa še katolik povrh tega, mama pa gospodinja, čarodejka, lokalna psihologinja in inovatorka. Nihče od njunih otrok, bilo nas je pet, ni za ta svet. To vemo vsi in smo se s tem že zdavnaj sprijaznili. Nazaj k mojim nasprotjem: tudi jaz bi bil rad, tako kot moj oče, intelektualec. Po drugi strani pa bi rad zaslužil goro denarja (to je v nasprtju z intelektualnim delom, kaj ni to bizarno?), da bi neodvisno preživljal prosti čas (poudarjeno: prosti) in sam usmerjal svoje početje. Še nekaj nasprotij: obožujem potovanja, videl sem kar nekaj sveta, vseeno pa uživam sedeti doma, igrati klavir, stopiti na vrt, zajeti zrak in se spet zapreti v svoj misleni svet. Kar lahko traja več dni, poleti tudi tednov. Brez stikov z zunanjostjo. Le Mozart pride na obisk, morda včasih še kdo s CNN. Obožujem antiko in renesanso, vendar se za nič na svetu ne bi preselil v tiste čase, ker obožujem prednosti 21. stoletja. Sem gurman in kulinarik, kar samozavestno priznam, vendar ne prenesem tega, da je treba oprati en sam kozarec. Sem ljudomrznež, vendar obožujem seks. Težko si najdem žensko po svojem okusu, ko pa se moj reaktror vklopi, prihaja do fuzije in razkrajanja jedrskih vezi in ovojev, pri tem pa me sploh ne zanima, ali mi iz ušes izhaja radioaktivna para, škodljiva za okolico. Spremenim se v enocelični organizem, ki se tako poenostavi, da potem misli samo še na eno stvar. Imam neverjeten občutek za glasbo, vendar ne poznam niti ene note. Rojen sem za igralca in režiserja, v mislih se mi cele noči podijo scenariji, ki bi tam zunaj prinesli milijone (dolarjev, se razume), ko pa pride poštar, me skoraj zmede in komaj izgovorim tri stavke na temo vremena. Obožujem otroke, vendar bi si jih težko privoščil, ker imam občutek, da se v njihovi okolici vse lepi in maže, jaz pa imam rad urejenost in belino. Menda otroci ogromno dajejo, kot pravijo številni starši, vendar imam občutek - spet nasprotje - da bi meni v glavnem le jemali. Tako kot sicer v naravi, bi grozila resna nevarnost, da bi mi bili podobni. Bi bilo potem lahko življenje še bolj zapleteno? Ob tej temi včasih v sebi začutim zametke intelekutualca. Živim strastno, tega ne zanikam. Tu ne poznam nasprotij. Zato me je Jaz pritegnil z vznemirljivo energijo. Še ko se bom naslednjič za nekaj tednov zaprl v svojo jazbino, ga bom bral in ljudomrzniško z branjem opazoval vse te ljudi, ki uživajo tam zunaj.