V zadnjih nekaj mesecih, natančneje septembra in v soboto, sta se na slovenskem medijskem trgu pojavila dva projekta, ki zbujata upanje: nam, ki smo pisci novinarskih prispevkov, in še bolj bralcem, ki jim takšna konkurenca prinaša kakovostna besedila tudi v slovenščini. Pojavil se je Jaz v novi podobi in pojavil se je Dnevnikov objektiv.

V krogu svojih prijateljev, ki informacije dobivajo na internetu, veljam za fosila, ker še vedno berem časopise, revije in gledam poročila po televiziji, v krogu kolegov, starih časopisnih mačkov, pa za predstavnika avantgarde, ko jim razlagam, da je internet medij za hitro informiranje, časopis pa za interpretiranje ozadja. News and views takorekoč.

Toda pri nas še ni tako, da bi na spletni strani nekega časopisa popoldne prebrali, da je premier na primer objavil morebitne lokacije, kjer naj bi stala nova nuklearka, časopis pa bi drugi dan objavil reportaže iz teh krajev in celo odgovore na vprašanja bralcev, ki so jih zastavili po internetu, potem ko so prebrali novico, kot se je denimo zgodilo pri časopisu Guardian v Veliki Britaniji.

Pogosto sem razočarana, ko dandanašnji še vedno v časopisu preberem, kar sem slišala že prejšnji dan v televizijskem dnevniku, ponavadi poročilo s te ali one tiskovne konference. Kljub temu pa verjamem, da internet ne bo pokopal časopisov. Verjamem namreč v dobre zgodbe, ki so preživele že veliko stoletij. Ljudje so jih poslušali in pripovedovali, še preden se je pojavil prvi časopis. In živele bodo tudi naprej. V ZDA so bile zgodbe edino novinarsko orodje, ki je v devetdesetih letih dvajsetega stoletja dvigovalo naklado časopisov. Vse druge so bile grafika, večji naslovi, krajši prispevki. Dobre zgodbe hočeta ponuditi tudi Jaz in Dnevnikov objektiv.

Upam, da jima bo uspelo in da bodo tudi z njuno pomočjo puste in dolgočasne tiskovne konference in razprave iz državnega zbora počasi izginile iz časopisnih naslovnic. Konkurenca je zdrava, ponudba medijskih vsebin mora biti pestra. Če slovenski mediji ne bodo ponujali dobrih zgodb ampak suhoparno solato, bo najbrž vse več takšnih bralcev, ki se bodo informirali na internetu. Tudi tam so dobre zgodbe, toda na internetu beremo ponavadi le tiste, ki nas res zanimajo, in ne tudi tistih, ki bi jih morda morali v skupno dobro. Te ponavadi ponujajo časopisi oziroma njihovi ustvarjalci.

Bi recimo na internetu poiskali zgodbo o štirinajstletnem geju, ki so ga sošolci pretepali, ker je bil drugačen?

1.11.2006 ob 10:22
Tema: Internet, Mediji
Both comments and pings are currently closed.