Še dobro se spominjam hitre analize, ki mi jo je pred leti navrgel Styriin skavt, ki je prišel v Slovenijo raziskovati možnost vzpostavitve nove revije: »Čeprav je medijski prostor pri vas porazen, so z njim pravzaprav zadovoljni vsi igralci. Med seboj so si lepo porazdelili bralce in oglaševalske prihodke in življenje teče naprej brez večjih pretresov. Obstaja nekakšen tih gentlemanski dogovor, da nihče ne posega preveč na drugo stran in ne ruši tega občutljivega ravnovesja. Težka bo.«

To je bilo kakšen mesec dni pred tem, ko nam je pri Kolektivu uspelo na Delu doseči sklep uprave, da gremo skupaj v izdajanje samostojne in neodvisne politično-lifestyle revije. Klic tam nekje po deseti uri zvečer, v katerem mi je bilo sporočeno, da je sklep uprave sedaj podpisan in da imamo končno črno na belem, da bo naš medijski projekt resnično zaživel, mi bo ostal za zmeraj v spominu. Naslednjih 24 ur se je evforija naše ekipe prelevila v prvovrstno politično kriminalko, ko sem dobil nov klic, da je sklep uprave umaknjen, kar »se ni zgodilo še nikoli« in da se Delo umika iz projekta. V glavi so mi še dolgo zatem odzvanjale besede Styriinega skavta: »Obstaja tih gentlemanski dogovor… Nihče ne posega preveč na drugo stran…« Verjetno je bil v tistih 24 urah potreben le en gentlemanski telefonski pogovor. In zadeva je bila urejena. Naravno ravnovesje ni bilo načeto.

Vseeno pa se je v naslednjih mesecih začela slovenska medijska pokrajina – ravno in predvsem na Delu – radikalno spreminjati, čase gentlementskih dogovorov je zamenjal brutalni politični stampedo totalnega medijskega prevzema. Več …

Comments Off

Spletne strani se tako kot ljudje rojevajo in umirajo praktično vsako sekundo. In kot je rojstvo večine otrok pomembno samo za njihove starše, je rojstvo neke nove spletne strani najprej pomembno samo za njihove ustvarjalce. Meni se to rojstvo dogaja že četrtič in je super. Novi tiskani Jaz bo zjutraj v trafikah, novi spletni Jaz pa je že sredi noči povsod. In komaj se je dobro osvežil na strežnikih, že smo dobili prvi komentar oz. pohvalo. Hvala Matic!

Veliko ljudi je še, ki bi se jim moral zahvaliti ta trenutek, ampak kakšen osladen blog bi potem nastal. Zato samo povem, da je zame največji Ted Nelson in za Internet sem se prvič zares navdušil, ko sem slišal za njegov projekt Xanadu. Si predstavljate, da je Ted že pred skoraj petdesetimi leti sanjal o tem, da bi ustvaril navidezno svetovno knjižnico, ki bi vsebovala vse, kar je bilo kadarkoli napisanega. Njegovo zgodbo povzema članek v reviji Wired iz leta 1995, klasika za vse, ki jih zanima zgodovina interneta. Ostali si lahko ogledate film Xanadu ali pa preberete pesem o Kubla Khan-u. Vedno iste sanje, da bi našli kraj, kjer je vse mogoče!

Op.: To ni Olivia Newton John.

Comments Off

Ne morem spati. Itak sem nespečnež, ampak tokrat je drugače. Ne morem spati, ker komaj čakam jutro, ko se spremenijo naslovi na strežnikih in to spletno mesto zaživi.

Večino svojega odraslega življenja že spremljam rojstva spletnih mest, pa še nikoli nisem čutil takega razburjenja. Primerjam ga lahko samo s tistimi nočmi, ko sem čakal, da si zjutraj na rame naložim ogromen nahrbtnik in odidem na dolgo potovanje. Ja, budnega me drži potovalna mrzlica.

Revija Jaz je pred dobrim mesecem začela novo potovanje. Za ekipo je to velika pustolovščina, katere cilja ne more nihče napovedati ali predvideti. Ampak nihče tega ne dela, da bi prišel na cilj. Vsi smo zraven, da uživamo v poti. :)

Od danes naprej pišemo popotniški dnevnik. Veselimo se vaše družbe.

* kako zaboga bi se v Slovenščino prevedlo ‘reisefieber’? ‘Potovalna mrzlica’ se namreč sliši kot neke vrste bolezen, ki jo dobiš v tropskih krajih.

1x komentirano »

Aristokratski vojvoda Des Esseintes kot glavni lik v romanu Proti toku, napisanem v daljnem 19. stoletju, spozna, da obstajajo razlike med našimi predstavami o nekem kraju in tistim, kar nas lahko pričaka, ko pripotujemo tja.

»Kakšen smisel ima gibanje, ko pa človek lahko tako lepo potuje sedeč v naslanjaču,« je bilo njegovo nesmiselno vodilo.

Prav zato se je, razmišljajoč, kako utrudljiva so lahko potovanja, v svoji pariški vili obdal z najrazličnejšimi predmeti. Na zidove je obesil plakate, podobne tistim iz turističnih agencij, dal je uokviriti vozne rede največjih ladijskih družb, akvarij napolnil z morsko vodo in ribami, kupil jadro in nekaj ladijskih vrvi. Mislil je, da je domišljija lahko nadomestilo doživetja potovanja.

A se je motil.

Takole razmišljam v novembrskem uvodniku Jaza … in nadaljujem …

Lepo je živeti v pričakovanjih, v sanjah, potovati s prstom po zemljevidu, prebirati nenavadna imena krajev in rek ter razmišljati, kam bi nas lahko še odpeljala pot. A za pravo doživetje je treba odpotovati, se dvigniti iz naslonjača (čeprav se prav tam znova zaključi potovanje, kot pravi Fedr - strastni in predvsem iskreni popotnik z naslovnice), kjer smo še pred odhodom sanjarili in prebirali vodnike in literaturo.

Na potovanjih, kjer na stežaj odprem vse čute in srkam impulze vseh razsežnosti, se najraje prepustim svoji magnetni igli in ne tujim priporočilom, kaj je treba videti in kaj izpustiti, ter predstavam, ki pripadajo le sanjam. Potovanja dajejo našemu življenju pestrost, včasih nam že sama misel nanje, pričakovanje odhoda in svobode, ki jo prinašajo, olajšajo vsakdan in marsikatero enoličnost. Potovanja nam prinašajo nove razsežnosti, doživetja, spoznanja, marsikatera tudi o sebi.

Včasih smo zime preživeli ob gledanju tisočih diapozitivov s potovanj. Tega ne počnem več, ker so intenzivna potovanja postala najintimnejši del mojega življenja z doživetji in mislimi, ki se nam lahko porajajo le takrat, ko zamenjamo življenjski prostor. »Potovanja so babice, ki pomagajo pri rojstvu misli,« meni Alain de Botton v knjigi Umetnost potovanja.

Če nas bo »resničnost« na potovanjih razočarala, če je drugačna, ni s tem nič narobe. Samo še bolj pestro bo. In če me vprašajo, od kod sem, kot navdušena popotnica najraje uporabim kar Sokratove besede: s Sveta.

Želim si, da bi vas čim več uživalo v novi številki Jaz*a, še bolj pa, da bi se čimprej sami odpravili na dolgo potovanje.

Comments Off

»Če se ne prodaja, je škoda prostora,« mi reče ženski glas iz majhne bele škatle. Ko se še malo sklonim, nižje od lesketajočega stekla, skozi lino le zagledam gospo, od katere je odvisna moja usoda. Močna, odločna, navajena slabega vremena in sitnih strank, da jo en janez in njegov smehljaj še malo ne ganeta. »Vam pustim en izvod, mogoče pa bo vam všeč?« vztrajam. »Nemam vremena za čitanje!« se glasi dokončna sodba.

Ampak kako naj se revija prodaja, če je nihče ne vidi, skrito pod pultom?

Nadaljujem pot od ene do druge bele ali rdeče škatle, v katerih sedijo moje fatalne ženske. V življenju sem dobil že dovolj košaric, da vem, da je vztrajnost edina pot do uspeha. Zato vsaki novi samostojni podjetnici v kiosku z nasmehom ponudim, da prebere revijo in poprosim, če jo lahko da malo bliže, da jo vidijo tisti, ki jim je namenjena. In ko grem potem naslednji dan mimo kioska, kjer je Jaz prav tam, kjer mora biti, bi kar objel to »mojo punco«.

Vse naše velike ideje so na koncu odvisne od prijaznosti in dobre volje posameznikov, ki jih le redke poznamo po imenih. Seveda imam tudi poslovni načrt in do tolarja vem, koliko kaj stane. Po dvajsetih letih računanja in branja, učenja in potovanja poznam urednike in direktorje, fotografe in novinarje, oblikovalce in modele, kreativce in planerje…

Več …

2x komentirano »

Ko se odločiš posneti takšno fotografijo:

… vse, kar se ti prikaže na zaslonu fotoaparata, pa izgleda takole:

… ne premikaj stojal, ne povečuj moči bliskavic, ne redči vina z vodo, ne preosvetljuj kot nor, ne kolni čez norce nekje daleč, ki so razvili ta fotoaparat …

Razmisli kaj si počel prej …

Potrebnih je bilo namreč malo več kot petnajst minut, zgoraj opisana telovadba in precej grdih besed, da sem ugotovil, kaj je krivo za tako temno fotografijo.

Za sprostitev sem se malo igral in pozabil, da sem si nastavil na črno-bele slike.

Še malo sem klel, kasneje pa sem se vinu maščeval na najbolj konvencionalen način.

Comments Off

Post našega urednika fotografije - Svetlobnega iluzionista mi je dal kar nekaj misliti o kreativni industriji, kamor sodi tudi “press svet”. Znotraj njega je mnogo svetov različnih vrst medijev, tudi blogersko vesolje.

In sem se spomnila Dragana Sakana, guruja oglaševanja in trženja na Balkanu ter futurologa, ki zna rojevati ideje ne le za trg, ampak tudi za blagor družbe.

Vsa kreativna industrija (ta naj bi zavzemala 17 različnih področij, vse od arhitekture, založništva, glasbe, do IT-ja in raziskovanja) je trenutno razvija izjemno bliskovito, celo najhitreje in je tudi najdonosnejša. V intervjuju novembrskega Jaza prav Sakan pravi:

“Kreativna industrija, imenovana tudi nova ekonomija, ne počiva kot stare industrije, saj nenehno ustvarja nove ideje. Stara ekonomija temelji na zniževanju stroškov, medtem ko v novi ekonomiji stroški rasejo skladno z rastjo novih idej. Medijske hiše bi morale čim več trošiti, da bi novinarji bralcem prinesli čim več novih idej”.

In na to mnogi, mnogi pozabljajo, ko pod pritiskom kapitala producirajo bebave teme, resda tudi za čedalje bolj bebavo publiko.

Comments Off