V 18. stoletju se je v zahodni civilizaciji prvič pojavil pojem razvajenosti, ki je skupaj z ostalimi vplivi industrializacije močno zaznamoval izkušnjo starševstva in otroštva. Mamice so svarili pred pretiranim odzivanjem na otrokov jok, ki naj bi vodilo do razvajenih in zahtevnih otrok. In kmalu je postalo normalno, da otroci veliko jočejo, da spijo v ločenih sobah in da večino časa preživijo v posteljici, stolčku ali vozičku.

Ta trend se je še stopnjeval, ko se je začelo množično uveljavljati hranjenje s prilagojenim mlekom, ki je postopoma nadomeščalo dojenje. V teh letih so odrasle številne generacije, otroški jok, flaške, dude, zibke in vozički pa so postali del naše kulture ter tako zakoreninjeni v naš vrednostni sistem, da smo jih sprejeli kot »naravne«. In malokdo pomisli, kako vsi ti pripomočki povečujejo prepad med mamico in otrokom.

Več …

5x komentirano »

Starševstvo je pustolovščina, ki je nikoli ne pozabiš. Vsaj tako pravijo. Naši starši so za utrjevanje spomina in za pomoč pri pripovedovanju zgodb s te neponovljive anvanture sestavljali kronološko organizirane fotoalbume. Nekateri so fotografije ločevali z datumskimi obdobji, drugi celo s pripisi in različnimi materialnimi suvenirji.

Albume so nato z živimi komentarji »objavljali« vsem obiskovalcem, nekateri celo še dolgo potem, ko so otroci že prišli v puberteto in se jim je ta starševska obsedenost zazdela že pošteno nadležna.

Danes so drugi časi in druge tehnike za podobne potrebe. Številni starši so že odkrili prednosti blogerskega fotodnevnika za dokumentiranje avanture in posredovanje izkušenj znancem, prijateljem in, zakaj pa ne, tudi popolnim tujcem, s katerim jih druži skupna izkušnja.

Nekateri pa so šli že precej dlje in jim je pisanje bloga preraslo v življenjski slog. Teme, ki jih obdelujejo, niso več samo družinske in njihovi blogi so postali pravi mediji s čimer so blogosfero približali širiši odrasli populaciji.

Poiskali smo nekaj lepih družinskih dokumentarcev:

A new life
… Ela je začela pisati svoj blog v svojem osemindvajsetem tednu. Danes ima 5 mesecev.

Doživljanje starševstva
… Spremljamo Saro od njenega 8. dneva do danes, njenega 6. meseca.

Andraževi trenutki
… Andraž od ultrazvoka, do bralca dnevnega časopisa.

Zmedene misli zmedenega obsebka
… 22 letna študentka socialnega dela od jutranje slabosti, do jutranjega dojenja.

V naši mavrici
… Avtorica knjig za otroke o svojih družinskih izkušnjah.

Hirkani
… Guru starševskega bloga. Tehnično podkovana in plodna avtorica, katere teme močno presegajo okvirje družinske dokumentacije.

Blogistika
… Vse o težavah, trudu in bolečinah umetne oploditve z lastne kože.

6x komentirano »

Večkrat sem razmišljala o tem, kako sporočiti bralcem, da je imeti otroke lepo, če pa še nimam svojih otrok. Edina stvar, ki je skupna vsem ljudem, je izkušnja otroštva. Vsi smo bili nekoč otroci. Preden sem zagrizla v temo tokratne številke – ljubezen do otrok – sem se posvetovala z mamo. Kako simbolično.

Starši so drevo življenja, s katerega ’smo padli’ in na katerega se lahko vedno naslonimo. Prav zato je govoriti o otroškem svetu brez staršev popolnoma nesmiselno. »Na svetu ni nič lepšega, kot imeti otroke«, mi je takoj začela opisovati izkušnjo starševstva moja mama. »Iskreni dotik z dojenčkom se v času odraščanja prelevi v iskreni pogovor, kar je najpomembnejše. Za svoje otroke si sposoben delati čudeže, ki jih za druge nisi. Zanimivo je, kako vse to zmoremo«, je nadaljevala. Ob njenih besedah se mi je takoj zazdelo, da bo ugrizniti v to jabolko - novi Jaz - nekaj novega, a tako neprecenljivo lepega. In je tudi bilo.

Otroški svet je svet iskrenosti, brezskrbnosti, odvisnosti, ranljivosti, iznajdljivosti, topline, odraščanja, spreminjanja, previdnosti in s tem napak, zahtevnosti … Ljudje kaj hitro radi tistim, ki ne glede na svojo starost ohranjajo v sebi otroško dušo in se z njo še znajo poigrati, pripisujejo nedoraslost, pa ni vedno tako. Pavle Ravnohrib v kolumni razmišlja tudi o tem, kako so danes otroci postali pomanjšani odrasli. »Otrok ima predvsem pravico biti otrok, majhen, nežen, nebogljen …« nas opozarja.

Za zimsko branje smo izbrali široko paleto sogovornikov, ki so na različne načine povezani z otroki – s starševsko izkušnjo ali kako drugače. In prav vsi prinašajo tankočutna in zanimiva odkritja. Skupna jim je neizmerno močna čustvena vez z otroki.

Comments Off

Kot ste že opazili, nam gre na Jazu zadnje čase malo na otročje. V prihajajoči reviji pišemo o otrocih in to se pozna tudi na blogu. Zanimiv izziv, še najbolj za Katjo, Urbana in mene, ki otrok še nismo izkusili na lastni koži.

Res, da ne vem kaj dosti o otrocih, vem pa precej o risankah …

Sledeče risanke bi jaz vrtel svojim otrokom, saj poleg obilice zabave vsebujejo dobre življenjske vrednote:
Več …

7x komentirano »

Ne me narobe razumeti. Obožujem otroke. Cenim njihovo iskrenost. Odnos do okolice. Njihov pogled, ki ti da jasno vedeti, kaj si mislijo. Iskrenost. Egoizem.

Pa sem jih imel v petek ravno prav dovolj, da je morala ostala na zavidljivi ravni, ko je zadnja fotka zapustila moj računalnik in se pretopila k Gregi, ki vestno skrbi, da se moja fotografska lenoba v reviji ne pozna.

Otroci so super zadeva. Ne samo do te mere, da ga je fino imeti doma tistih par ur ter nato vrniti izmučenim staršem, ampak do te mere, da se veselim, ko bom jaz nekoč ‘izmučen starš’, ki pride po svoje otroke.

Tu pa se pojavi problem, ki me je dodobra izmozgal v preteklih enaindvajsetih dneh: otrok ne razumem! Več …

6x komentirano »

Naj mi nihče ne očita, da je ta zgodba sentimentalna. Predvsem zato, ker je resnična. Ko sem izvedel zanjo, sem si zaželel, da bi jo poznalo čimveč ljudi. Morda bo ob njej nekomu več pomenilo vse tisto, kar ima, a se tega ne zaveda dovolj.

Majhna vasica na Hvaru, v prvih letih dvajsetega stoletja. Revščina je velika. Tudi v te odročne predele na koncu sveta so začele prihajati govorice o obljubljeni deželi na koncu sveta. Nekaj vaščanov je že odpotovalo v Novo Zelandijo in njihova pisma, ki so prihajala domov, so bila navdušujoča. Tam so našli veliko plodne zemlje in prostora. Prijazna narava in urejeno okolje sta jih povsem prevzela.

V vasi sta živela tudi Ante in Mare. Njuna ljubezen je zagorela hitro in močno. Njuno življenje bi potekalo drugače, če se Marin oče ne bi odločil, da poskusi srečo v svetu in da tudi sam odpelje družino v Novo Zelandijo. Zbral je denar za vozovnice in najavil odhod. Za veliko ljubezen med Antejem in svojo hčerko seveda ni vedel.

Kaj se je v mladeniču in lepem dekletu takrat dogajalo, si lahko samo mislimo … Več …

3x komentirano »

Letalo se je že počasi spuščalo in pike v Rokavskem prelivu so dobivale oblike ladjic. Nemir pred naslednjim poletom na drugo stran oceana bi me prevzel, če bi le lahko kam stegnil noge in normalno dvignil glavo.

In ker v dveh urah ni vljudno še tretjič premikati sopotnikov, sem se spet skrčil vase in vzel v roke revijo. Veliko, lepo, s čudovitimi slikami in bral - dokler nisem prišel do oglasa: “Kaj pa če je pravo razkošje prostor?”

Od takrat naprej vem, zakaj si želim velik avto in kakšnega bom imel, ko bom velik. Skrita želja je stopila iz podzavesti, leporečni slogan je postal življenjsko vodilo. Dovolj prostora je pravo razkošje ne samo na avionu, ampak v postelji, za mizo in v avtomobilu.

Verjetno ima vsak od nas podobno intimno izkušnjo s kakšnim oglasom, ki ga je zadel v srce in glavo, potem pa še v žep. Razmislimo o teh izkušnjah …
Več …

Comments Off

V (več)mesečnem procesu nastajanja ene številke Jaza se zamenja nešteto faz. Tako kot ima dnevnik, tednik svoje zakonitosti, ima svoj miselni, delovni ciklus tudi mesečnik.

Najprej ga samo sanjaš od daleč, se približuješ glavni temi in drugim rubrikam, o njih konstantno razmišljaš, pišeš ideje, svoje dodaja igra možganov s člani uredništva in proces deljenja pogače - dela med ustvarjalci. Abstraktna faza dobiva počasi obrise. Nato sledi tisto ustvarjalo zatišje, ko se vsi v delovni vnemi poskrijemo, vmes nas obišče še blažen občutek, češ, saj bo vse šlo. Proti koncu, ko prihajam do rokov oddaje, na plano šibne stiska, da ne gre nikamor, ker vsi gostje nekaj prestavljajo, so bolni, ne odgovarjajo novinarjem … in če bi bila po naravi kolerik, bi se mi v tej fazi neštetih kordinacij lahko zmešalo.

Vse to spremljajo listki in seznami, že ne vem kolikokrat počečkani, z vsemi popravki datumov in vsebine. Tukaj sem bila jaz z Jazom do danes.
Več …

Comments Off

Najprej nekaj pedagoškega: v obdobju, ko sem se ukvarjal z retoriko, sem za svojo rabo sestavil preprosto pravilo: o vsaki stvari si je dobro zapomniti tri stvari. Kakršnekoli, povezane ali nepovezane. Preproste, takšne, ki najprej pridejo na misel, resne ali ironične.

Vseeno. Kdor ve o neki zadevi tri stvari, mu nikoli ne bo zmanjkalo besedila, pa čeprav bo imel kot govornik slab dan pred množico. Iz navajanja ene, ki se preplete z drugo informacijo, nastane nova kombinacija, nato še kakšno vprašanje in podvprašanje.

(Od retorike h kakiju…)
Foto: AndrewJ.D.
Več …

1x komentirano »

Danes ima Jernejček devet mesecev. Kako velik fant je že! Spet spančka in jaz si lahko vzamem čas za blog.

Prvič je bolan in moram priznati, da je to zame nova, grozljiva izkušnja. Saj vsak človek ve, da imajo otroci virozice in razne otroške bolezni in da to sploh ni nič takšnega – dokler se to ne zgodi tvojemu malčku. Takrat pa si ves zelen od skrbi, obenem pa nemočno gledaš fantka, ki mirno leži in zgolj s premikanjem očk kaže, da ne spi.

Danes bova šla k zdravnici, saj zbijanje vročine včeraj ni učinkovalo. Upam, da bo potem bolj jasno, kako in kaj je z njim. Po drugi strani pa sem neskončno vesela, da je šele zdaj prvič zbolel (nekateri malčki so menda pogosto bolni). In prav neverjetno pa se mi zdi, da je naš malček tudi bolan tako dobrovoljna osebica. Skoraj nič ne joka, le tu in tam je malo sitkan, in kljub visoki vročini se še vedno pogosto smejčka in če zagleda koga, ki ga ima rad, krili z rokami in nogicami od veselja.

Te dni se tako misli bolj ali manj vrtijo okoli Jernejčka. Toda če bo zdravnica rekla, da je takšna visoka vročina običajna za malčke in da mi ni treba preveč skrbeti, ga bom morda le prepustila mami v varstvo in šla pogledat na Liffe film Sprememba naslova.

Letos bo filmov, vsaj z moje strani, bistveno manj kot prejšnja leta. Toda čeprav sem mamica, se mi zdi, da si lahko/moram vzeti tudi čas zase. Ali pa za naju. Zato Liffa kljub malčku ne bom/bova izpustila. Jernejček bo imel potem, vsaj po mojem mnenju, še več od mene/naju.

12x komentirano »