Sprva sem bila zelo skeptična do blogov. Zdelo se mi je nenavadno, da je nekdo pripravljen javno objavljati svoj dnevnik. Mar jih nismo včasih skrivali kot največje osebne zaklade? Obenem, sem še razmišljala, je blogov toliko, da je težko izbrskati najbolj zanimive in še težje jim je slediti, ker za to pač ni dovolj časa.

Vendar sem se zmotila … Več …

2x komentirano »

Nekoč smo se pred nevihto na Braču z elanko triintrideset zatekli v tunel za torpedne čolne.

Medtem ko sta veter in dež bičala morje, smo kapetan, dva izkušena jadralca in ena zelenka čemeli v barki, izmenjavali prebrane časopise, poslušali muziko ter malo po malo požrli skoraj vso hrano. Ostalo nam je le nekaj požirkov viskija, dobra pest oliv, kake pol kile kruha, kos parmezana, krekerji, paradižnikove mezge in podobno.

Kruljenje je postajalo glasnejše, še sreča, da nas je premotilo rohnenje bližajočega se čolna. Koj smo stekli, da poprimemo škote.

»Ravno sva se vračala z morja, ko je udarilo,« sta jela praviti ribiča, oče in sin. »No, nekaj sva ujela!« Ribe, lignje, lepe, sveže …

Ni prešlo dosti časa, kurili smo ogenj, delili jedačo in modrovali, da je najokusnejša takrat, ko je pripravljena s srcem. Ni se strinjal naš sojadralec gurman. »Hrana je najboljša takrat, ko si lačen,« je zatrdil.

Foto: Katja Krasko

Comments Off

Zadnje čase se ujemam v povsem banalne miselne zanke. Iz na videz nepomembnih stvari vlečem vprašanja in poskušam najti pomembne odgovore.

Stisk roke sicer ni popolnoma nepomemben, ni pa spet tako zelo pomemben, kot se ga včasih rado prikazuje. Ko sem bila še mlajša in sem opazovala starše, kadar smo dobili obiske, se s stiskom roke nikoli nisem znala poistovetiti. Bolj kot sramežljivost, je bilo verjetno krivo nerazumevanje. Povsem zgrešena se mi je zdela ideja, da nekoga, ki naj bi ga bil vesel, grabiš za roko in mu jo stiskaš. Zakaj mu rajši ne planeš v objem ali pa ga pobožaš po levem licu?
Več …

4x komentirano »

Letošnja zima bo očitno prišla kar z novoletnimi darili. Za vse tiste, ki si želite beli božič ali kup snega pred hišo iz katerega boste lahko delali snežake, skakalnice ali arzenal snežnih kep, še zmeraj je dovolj časa. Še najlepša želja pa je tista, ko te na zadnji dan starega leta preseneti sneg. Naredi tisto romantično vzdušje in tisti presežek, ki da večeru svoj pečat. In dodamo še malce penine, ljubljene osebe in že imamo dober scenarij.

Ker pa božična evforija praktično trka na vrata, prav tako novoletno nakupovanje, snega pa še od nikoder, pomislim, če bi se na ta vrata sploh odzval. Namreč kar nekaj novoletnih daril se vsaj pri nas veže na letni čas. Marsikdaj podarimo bližnjim tudi tople nogavičke, volneno kapo, zimski pulover, kos smučarske opreme morda drsalke ali celo kakšne tople čevlje. Seveda je letošnji občutek skoraj takšen kot praznovanje novega leta na južni zemeljski polobli. Kjer je za novo leto enostavno vroče, vsi se hladijo z ledenimi pijačami, zadržujejo v sencah in jih novoletno vzdušje predrami šele po 8 uri zvečer, ko sonce dodobra zaide.

Seveda lahko začnete kupovati stvari za prihajajoče poletje, no vsaj pomlad, če ste že obupali nad zimo.

Zato kaj hitro ugotovim, da potrebujem še alternativo, plan B. Ne ravno umetni sneg, tistega raje podarim kranjskogorskim smučarskim organizatorjem, pač pa nekaj zimsko-poletnega. Nekaj hladno-toplega. Več …

5x komentirano »

Za razliko od nekaterih, ki so se nad zelenjavo popolnoma navdušili, imamo drugi z njo težave že vse življenje. Sama zase trdim, da imam preprosto smolo. Gledano povsem iz mojega vidika v današnji družbi obstajata le dve vrsti jedcev, vsejedci in vegetarijanci. Vegetarijancem ni bilo lahko, a so si izborili svoje mesto. Brezmesne jedi so prisotne povsod. Če omeniš, da ne ješ mesa, te nihče več ne gleda čudno in izbiraš lahko med celo paleto brezmesnih proizvodov. Kaj pa mesojedci?

Razen dunajskega s pomfrijem je resnično težko najti jed, ki ji ni priložena zelenjava. Debel in sočen steak ti posujejo s peteršiljem. Če ob naročilu pizze poprosiš, da naj je nikar ne posujejo z origanom, te gledajo kot največjega grešnika in namesto, da bi ti prinesli naročeno jed si prisiljen nadaljne pol ure razlagati, da se ti origano pač zatika v grlu. Poseben tretma sem imela, ko sem naročila zloglasni Horseburger. Sestavljen naj bi bil iz kruha in mesa, kar sem tudi dobila, ob tem pa se je ‘kuhar’ še toliko potrudil, da je na folijo, v katero mi ga je zavil, napisal ‘to sploh ni Hors’. Iskanje sendviča v trgovini je pravi podvig. Sendviča s salamo in sirom ni, ne obstaja. Ob omembi diskriminacije pa ti vsak hiti vehementno razlagati, da res ni tako težko odstraniti kumarice. Pa je! Kumarica pusti svojo sled in tudi če ne ugrizneš naravnost vanjo, tvoje brbončice še kako dobro okušajo, da je bila nekoč tam.

Doma ni bilo nič bolje. Več …

11x komentirano »

Ko sem pred časom odstranil meso iz kuhinje, kasneje pa v veliki meri še iz prehrane sem opazil nekaj, kar je sicer očitno, a me je vseeno precej presenetilo.

Vedno, kadar sem razmišljal o tem, kako bi bilo ne kuhati in jesti mesa, sem si predstavljal predvsem velike obroke - v normalni terminologiji torej kosilo in večerjo. Spraševal sem, kako se naredi spodoben obrok iz sestavin, ki ti ostanejo, če odstraniš meso.

Kasneje sem ugotovil, da zelo preprosto in to tako uspešno, da razen nekaterih čudakov, nihče ne pogreša mesa. Nisem pa razmišljal o malih obrokih - zajtrkih, malicah, prigrizkih, sendvičih na avtocesti in nočnih izletih v hladilnik. Tu je bilo najtežje, ob enem pa tudi največji izziv.
Več …

25x komentirano »

Imam velikaaansko srečo, da sta v moje življenje vstopila naenkrat kar dva izjemno topla in inteligentna moška, ki imata name neverjetno blagodejen vpliv. Prvi ima 182 cm, tisti drugi pa je manjši, kosmat, bel, z dvema različnima barvama učk, z ritko, vredno občudovanja … Zagotovo Busterju, parson russell terierju, ne pravimo brez razloga Carson :-)

Opazovanje in spoznavanje njegove palete vedenj je boljše kot filmska predstava, vez, ki jo vzpostavljamo z njim (n s tem s sabo), pa blagodejno vpliva na vse nas. Dotiki, pogovori, skrb, odgovornost, občudovanje, medsebojna vez, igra, sprehodi, ki pomirjajo misli in čistijo, učenje novih trikov … vnašajo samozavest, veselje in toplino ter spodbujajo sočutno in čustveno plat. Tako kot mi skrbimo zanj, skrbi za nas tudi on. Pred kratkim se nam je pridružila še mačka Pišta, ki je sicer prava mačja zaspanka. Rada tudi raziskuje svet in prede v naših razneženih naročjih. Kako živali očarajo šele tiste, ki so potrebni pomoči in ljubezni ter se prvič srečajo s psi, za katere so največkrat dotlej misli, da so krokodili, ki grizejo.
Več …

3x komentirano »

Ko smo se na uredništvu lotili številke o otrocih, sem se spomnila moje maroške žlahte. Ijje, matere samohranilke, njenih hčera …, hiše, ki jo je pomagala zgraditi vsa vas, borbe njenega vsakdana. Odpeljalo me je v Agdez, v dolino reke Draa, v dom treh mater in sedmih otrok. Ko sem jih obiskala letos februarja, sem spoznala najmlajšega člana, Rashida, nekajmesečnega fantka. »Ma, saj ni bila nobena noseča, ko sem vas nazadnje videla,« sem se čudila. »Ne,« je pravila Rashida, »v smeteh sem ga našla.«

Misli so odplavale tudi v sirotišnico Nour Najma, modro hišo na jugu Maroka, v vetrovni vasici El Ghazoua. Tam je enainpetdesetim otrokom mati gospa Johanna (64), Nemka. S sinovoma, pomočnicami in volonterji skrbi za zavržene otroke, največkrat jih nekaj mesečne pustijo kar pred hišnim pragom. »Ne predstavljam si, da bi živela drugače,« se med pogovorom toplo nasmehne. »Ti otroci so moje življenje. Z mano bodo, dokler trdno ne stopijo na lastne noge. In ko me ne bo več, v to verjamem, bo Bog poskrbel zanje.«

Zgodbe iz Afrike so spoznanje, da ni mojih, tvojih ali njihovih. Vsi otroci so naši, dragoceni.

Comments Off

Pred nekaj tedni se je v naši državici razplamtela debata o plačljivosti splavov, ki jo je v svoji strategiji za dvig rodnosti predlagal sedaj že bivši minister za domoljubne zadeve i gubljenje vremena Janez Drobnič.

O splavu lahko govorimo skozi matematiko natalitete ali skozi ideološka moraliziranja, povsem nova dimenzija pa se odpre skozi osebno izkušnjo, ki to vprašanje prenese iz povsem neprimernega polja javnega v najbolj tiho in osebno izkušnjo. Tukaj je moja. Več …

8x komentirano »

Odkar sem mamica, še bolj občutim razpetost med dolžnostmi in željami. In vsakič znova se sprašujem, kje je meja. Kdaj sem Sonja, kdaj sem mama, kdaj sem partnerka in kdaj zaposlena ženska?

Mame smo vseh oblik in vrst. Nekatere ženske so recimo v trenutku, ko so postale mame, opustile vse drugo in se zatopile v svet svojega malčka. Druge so šle v službo že skoraj takoj po tistem, ko so prišle iz porodnišnice. Jaz žongliram med potrebo, da nekaj ustvarjam, in skrbjo za Jerneja. Prav zanima, kako uspe drugim loviti ravnovesje med enim in drugim svetom; med tistim, kjer je na prvem mestu otrok, in tistim, kjer otroka ni (recimo službo).

Zanima pa me tudi, kaj druge mame naredijo, da se sprostijo po napornem dnevu. Ugotavljam, da moji možgani zvečer lahko predelajo samo še kakšen CSI, vse drugo zahteva že preveč napora.

Enako je s knjigami: kakšna kriminalka (obožujem Patricio Cornwell, Colina Dextra in na primer Colina Forbesa; tudi Henning Mankell je zakon) ali ljubezenski roman (založba Učila je bila sicer med nedavnim knjižnim sejmom pohvaljena, toda jaz imam kar nekaj pripomb na račun prevajalca oziroma lektorja, kdorkoli pač je že odgovoren za porazno slovenščino na primer v knjigi V njenih čevljih) še gre, vse drugo pa je že preveč zahtevno branje te dni.

Čeprav nameravam kmalu v knjižnico in potem pogledati, če bom zmogla prebrati Skubičev Fužinski bluz. Grenki med mi namreč ni bil preveč všeč. In zvečer se preprosto ne morem »pogajati« z avtorjem. Aja, pa še Zadie Smith imam na seznamu »must read«. Menda so Beli zobje zelo zabavno branje.

6x komentirano »