Vedno se sprašujem, če je hrana pri sosedu resnično najboljša. In še večkrat, potem ko si obliznem prste,se vprašam, je dražja hrana dejansko boljša? Kaj pa tiste zgodbice o tem, da so babičine potice ali babičine paštice najboljše? Po treznem premisleku ob kozarcu žlahtne kapljice, ki me opaja s svojim vonjem in okusom, mi prebije. Rešitev leži v vonju.
Če imajo pri sosedu boljšo hrano res nikoli ne bom izvedel, a sedaj vem to, da ponavadi sosed kuha kosilo, ko pridem domov z luknjo v želodcu. Oziroma kuha sosed kosilo ravno takrat, ko ob sobotah pospravljam domačo verando. In zgodbice z babičinimi pašticami so istega formata kot tista slava o magdalencah in čaju. Vonj veže nase ne le hrano, okus, estetiko, željo pač pa tudi spomin. In kaj je potem na dragih hranah takšnega, da so dejansko tako drage? Božanski vonj za začetek. Sledi še dekoracija, da nahranimo oči, skrivnostna priprava itn. Sicer nič od tega ne zagovarja visokih cen, ko vzporedno postavimo škrtoc pečenega krompirčka od strička Ronalda, ki vendarle imajo izjemen vonj.
Več …
Comments Off
Dragi bralci. Odhajam na daljši dopust. Za vaše dobro počutje bo odslej skrbela urednica Katja Gajser.
Ob priložnostih se oglasim s kakim člankom o uživanju življenja na poti od Bangkoka do Singapurja.
Comments Off
… nadaljevanje (1.del)
Naši gostitelji, ki so se nam sprva še muzali od svoje mize, so se zdaj opravičujoče nasmihali, češ, saj ni bilo tako hudo, ne? A nismo še uspeli dobro zadihati, ko je eno nesrečo že zamenjala druga, desetkrat hujša: damica, ki je ob zvokih nekakšnih orientalskih bobnov zapeljivo pomikala svoje ude proti odru, je bila sicer zavita v plašč in pokrita s klobukom, a le zato, da si je lahko začela oboje prav počasi in z občutkom slačiti in razkrivati svoje resnično mikavne obline.
Aplavz so podkrepili vzpodbudni vzkliki, gostje so odložili vilice, gospodje so začeli pripravljati bankovce, da so lahko z njimi polnili plesalkin nedrček, ko se je odpravila na svoj trebušni obhod med mizami, naši gostitelji so lezli skupaj, mi pa smo kar naenkrat ugotovili, da si imamo toliko povedati, da smo naravnost buljili drug v drugega in sploh nismo opazili, da se je plesalka s svojim krilcem iz drobnih kovinskih obročkov počasi, a vztrajno bližala naši mizi. Ko sem tik svojih ušes zaslišala zvončkljanje, sem dvignila pogled in se nasmehnila. Nekako se mi je zdelo vljudno, da ji namenim vsaj nekaj pozornosti, če že z bankovci nismo bili preveč radodarni.
Več …
Comments Off
Kot (takrat še) uslužbenka ene izmed evropskih informacijskih pisarn v Sloveniji sem se pred nekaj meseci znašla v Romuniji, na nekakšni konferenci, ki je bila namenjena uslužbencem podobnih pisarn iz cele Evrope – ali, bolje, iz njenega »posvečenega dela«, ki je po novem večji za dve državi, Romunijo in Bolgarijo.
Eno izmed vprašanj, ki smo jih obravnavali na konferenci, je bilo tudi, kako med prebivalci različnih evropskih držav čim bolj uspešno razširiti idejo »evropskega državljana«, človeka torej, ki ne bo več ujet v ozke meje lastne nacionalnosti, temveč bo znal svojo dušo in pamet odpreti dovolj na široko, da bosta zmožni sprejeti toliko različnih tradicij, načinov čustvovanja in mišljenja, temperamentov, verskih izrazov ipd, kolikor se jih podi po tej naši skupni Evropi.
Več …
Comments Off
Ameriška revija Time je v letu 2006, tako kot vsako leto poprej, izbrala osebnost leta. Toda za razliko od prejšnjih let, ko je izbiro zmeraj zaznamovala bolj ali manj arbitrarna odločitev za enega izmed tistih, za katerega se verjame, da bo zapisan v zgodovino, je Time letos za osebnost leta izbral tiste, ki pišemo zgodovino. Med drugim tudi mene. Kot enega izmed miljonov ki, kot se jim je zapisalo v obrazložitvi, nadzorujem elektronsko dobo in dan za dnem soustvarjam največji svetovni medij. Internet. In med drugim tudi Jaz*. Več …
Panteisti nimamo praznikov. Če je vse, kar je, tukaj in zdaj, potem je vsak trenutek praznik življenja, ne glede na to, a se ga na pol prisiljeno veseli večina zemljanov ali pa se ga iskreno veselim sam.
Prazniki so precenjeni in počitek, ki ga naj bi prinesli, je obremenjen z opravki in obveznostmi. Od nakupovanja, do druženja in izpolnjevanja zgodovinskih ritualov. Zato je v naboru prostih dni v novoletnih praznikih moj najljubši 2.januar. Ko je vse že za nami, ko vsi počivajo in nihče ne zameri, če imaš izklopljen telefon.
Predlagam, da božič ter dan samostojnosti in enotnosti prestavimo na 3. in 4. januar. Tako lahko na polno delamo do 31.12., po tem se na polno zabavamo in v naslednjih dnevih uživamo umirjeni družinski počitek ter častimo božanstva in zgodovinske podvige našega naroda. Kaj pravite?
No, želim vam srečno novo leto :), miren drugi januar … in vse najboljše, Urban!
Po izredno dolgem času imam na sebi parfum. Kateri, ne vem. Po sodbi moje fletne, geja in naključnih znancev, ki pridejo dovolj blizu, diši zelo dobro. To me je napeljalo na misel, koliko plasti ima življenje.
Nekje sedem let nazaj, ravno ko sem začenjal svojo fotografsko pot, se je moje dnevno delovanje preselilo v center mesta. Muke lakote sem po začetnih poskusih celjenja z deset-dek-poli začel reševati skupaj z najboljšo prijateljico v restavracijah. Do takrat sam tega nisem bil vajen. Enkrat na mesec je družinsko idilo zmotilo kosilo v restavraciji, ki se je ponavadi končal z najmanj eno ’surlo’. Pač družina, kaj češ.
S temi dnevnimi obiski hranilnic v centru se mi je odprla nova plat v življenju, ki je v tistih parih dneh po prejetju plače vlekla na gurmanske pohode. Kasneje so se ti gurmanski pohodi preselili v domačo kuhinjo in prerasli v stampedo.
Ne spomnim kdaj me je začela zanimati telesna govorica. Po nekaj prebranih knjigah ter testiranju s poskusnimi zajčki (ponavadi prijatelji) sem nekako postal ‘guru’ branja telesnih gibov. Kot sem se naučil, telesno govorico zaznavamo vsi, v prednosti pa so ženske, ki imajo branje in govorjenje telesne govorice že prirojeno.
Mar je mogoče, da se osnove življenja začnejo na ravni pet-dek-poli, vse skrite in manj skrite plasti življenja, take kot so opisane zgoraj, pa definirajo kvaliteto življenja in nam ga začinijo do te mere, da začnemo v njem uživat in se nam zdi še bolj skrivnostno?
Comments Off
Mesta so se od nekdaj tvorila ob stičiščih pomembnih cest, blagovnih poti, sotočju rek, ob okljuki lenega meandra, zalivih, vznožjih ali katerih koli drugih pomembnih strateško-političnih točkah, ki so odigrale pomembno vlogo. In zato se navdušujemo nad mesti, ki so to svojo naravno lepoto združila z izgledom ter rastjo mesta, hkrati pa pustila človeku tisto špranjico, skozi katero se je lahko navduševal nad dosežki človeka, ko je moralo vsakdanje življenje prebroditi lepote narave.
Ko gre za mesta ob rekah, so tu mogočni mostovi (tako fizičnem kot estetskem vidiku), ko gre za obmorska mesta, so tu zalivi, pomoli, ko gre za pomembna trgovska stičišča, pa so tu nadstropja betonskih cest in navsezadnje, ko so tu grički, gre za prelepe mestne gradove, vzpenjače in stopnice vzdihljajev. Se vam svita? No, ne bom govoril o Benetkah, niti o Parizu, še manj o Dunaju. Pač pa o mikrokozmosu, o pripovedovanjih in o lastnem doživljanju življenja v tej ulici.
Več …
Kljub temu, da za spletni Jaz* pišem šele sila kratek čas, me je že prešinilo, da bi uvedla novo rubriko. Poimenovala bi jo “prekletstva”. Včasih me enostavno znervirajo stvari, za katere niti nisem sama kriva, a kljub temu nosim posledice. Zadnjič sem se razpisala o mesojedstvu, danes pa mi živčke kravžljajo prazniki in z njimi povezana darila.
Se sprašujete kaj ima z vsem skupaj prekletstvo? Mogoče bo slika malenkost bolj jasna, če vam povem, da so me mati rodili natanko dva dni pred Božičem. Več …
»A bi palačinke?« je eno najpogostejših vprašanj na jadrnici, s katerim posadko spraviš v dobro voljo. Palačinke se lahko jedo tudi malo prismojene, premalo zapečene, že en dan stare, tople ali hladne.
Pripravljam jih lahko v stanju pol-bruhanja ali v bonaci, ko je morska gladina ravna, torej prijazna do kuharjev in malo manj do jadranja. Teknejo kot glavna jed, predjed, poobedek po topli juhici ali kot samostojna jed. S palačinkami si na barki vedno zmagal.
Več …
Comments Off
