… nadaljevanje (1.del)
Priprava hrane je umetnost, ki me nekoliko spominja na modno oblikovalstvo. Vse obleke in majčke in barve in materiali in dodatki in razprodaje in ni več moderno in v smeti ali pa v organizacije in na reveže in potem v smeti in na smeti, na gromozanski kup smeti. Metanje hrane v smeti. To ni okusno, ne morem več, daj še malo solate, pa lahko nehaš.
Več …
Comments Off
Na kitajskem sem jedel škržate, kačo, črevesje in bele kure s črnim mesom. Samo bele kure s črnim mesom so bile okusne, ostalo pa totalno ogabno. Se pa dobro sliši če ješ kaj eksotičnega, ker si potem resnično fejst, odprt za nove izkušnje in sila neustrašen. Najboljše pa je, da imaš kaj povedati, ko se vrneš domov.
V Pekingu so v središču mesta že pred leti odprli tako imenovano nočno tržnico, kjer se lahko turisti poskusijo v eksotični hrani kot so škorpijoni, razne dvoživke, črvi, trdoživi pleveli in druge grozote, ki padejo iznajdljivim Kitajcem na pamet. Recept je preprost, poiščeš odurno golazen, jo nabodeš na paličico, posoliš, posipaš s čilijem in spečeš na žaru ter zaračunaš, uf evri – recimo 1,5 evra, na kos. Še več denarja bi najverjetneje lahko zaslužili s pobiranjem vstopnine, saj se ob stojnicah zbira tudi veliko lokalcev. Ti se med opazovanjem grimas na obrazih turistov, ki se prebijajo skozi gumijasto tkivo in si z jezikom čistijo žuželčje nožice med zobmi, imenitno zabavajo.
Več …
Comments Off
Kuhanje je umetnost, umetnosti brez dveh loncev in vsaj 5 surovin pa skoraj ni. Da se indoktrinacija umetnosti zgodi, pa je za predpogoj potrebna tudi volja, ki je človek nima, če je obsojen za eno osebo. Torej je za boljši občutek takšne umetnost potrebna še oseba št. dve ali več oseb, ki so pripravljeni stati ob štedilniku in delati »aaaaa« in »uuuuu« ter izkazovati naklonjenost še brbotajoči in vroči umetnosti. Očitno je predispozicija po socialni opori kuharja samega vseeno večja od njegove luknje v želodcu in bistveno večji faktor od vseh uvoženih začimbic.
In potem imamo tu t.im. hitro prehrano, ki je svetu poznana že vsaj 50 ali več let. Pa dasiravno je potrebno za pripravo hitre prehrane prav toliko časa kot za kuhanje pred domačim štedilnikom (ali t.im. »slow food«), je velika prednost hitre prehrane, da je zelo individualistične narave. Človek brez večjih socialnih potreb zavije v hitro prehranjevalnico, ker mu je pač ravno na poti, je zraven slučajno lačen in ker v povprečju veliko bolj ceni svoj prosti čas, ki ga misli postmoderno zabiti v trgovini z glasbenimi ploščki.
Več …
Comments Off
Zanimiva debata, ki se je zadnjič odvijala med komentatorji posta Miss Nymphee, je spodbudila Janezov post. In ker mi zadeva ne da miru, bi pristavila še svoj lonček. Predvsem sprašujem, kaj smo pripravljeni plačati in česa ne?
Smo pripravljeni plačati dobro revijo in jo tako podpreti, da obstane, ali bi se raje izmazali z brezplačnim izvodom?
Smo pripravljani plačati knjigo, ki nas zanima, ali bi jo raje poskusili dobiti zastonj?
Smo pripravljeni na internetu plačati za dodatne informacije ali raje ostanemo pri brezplačnih vsebinah, tudi če so plačljive boljši približek tistega, kar iščemo?
Smo pripravljeni plačati dodatno izobraževanje ali se zanj odločimo, če nam ga plača firma?
Več …
Z zadnjim postom sem dvignila precej prahu, ampak nisem čisto prepričana, da upravičeno. Dobila sem občutek, da je sama tema razburila bralce, bistvo posta je nekako spolzelo mimo, padali pa so tudi pozivi, naj neham jamrat in sama napišem boljšo.
Mogoče bom nekoč res napisala zgodbo, ki bo vsem po vrsti zaprla usta, razmišljam pač po metodi - če se sama ne bom cenila, kdo me pa bo? Smešno je, da tudi to vprašanje veliko ljudi sliši povsem napačno.
Več …
»Zakaj hodite v gore?« so nekoč povprašali nekega slavnega alpinista, ki je novinarju odgovoril kratko in jedrnato: »Zato, ker so«. V tem stavku se skriva ves modus vivendi gorništva, o katerem ima seveda vsak svojo resnico. Moja je ta, da so bile sprva gore pravi družinski poligon, na prehodu otroštva v najstništvo prostor, kjer sem največkrat sitna izgovorila slavni stavek »Koliko je še do vrha?«, dokler jih nisem tam v srednji šoli posvojila za svoje.
Da bi dostopala na njih vrhove tudi po stenah, sem se naučila še plezalnih veščin. Sledila je moja plezalna nesreča, smrt dveh prijateljev alpinistov in gore so se mi kljub pridnemu treniranju v strahospoštovanju za krajše obdobje priskutile. Začela sem se bati njihovih sten. Začutila sem, da je prav, da jih opazujem le od daleč. A z aktivnostmi, ki jih vzameš za svoje, je pač tako, kot s kolobarjenjem njive, če malo karikiram. Resda boš dve leti na njej sejal travo, a le zato, da bo tretje leto na njej bogato obrodila pšenica. Kaj kmalu sem se vrnila v gore.
Več …
Zdi se, da s slovenskimi mediji ni nihče več zadovoljen. Z izjemo zadnjih dobrodušnih izjav predsednikov, ki sta ponovoletno sprejela slovenske novinarje, slišimo povsod samo kritike. Temu se ni bilo mogoče izogniti tudi na Jazovi spletni strani in glede na rekordno število komentarjev, je to očitno prava tema.
Nezadovoljni ljudje radi poslušamo o grdih stvareh, ker to potrjuje, da v nesreči nismo sami, da gre nekaterim še slabše, da ostali goljufajo in tako je lažje preživeti dan. Največji del medijev, pri nas in po svetu, so je temu prilagodil do popolnosti, ker pač živi od tega, da so bralci ali gledalci nezadovoljni z življenjem in zadovoljni z mediji.
Več …
May Kaidee se je s šestnajstimi preselila s kmetije na severu Tajske v Bangkok in začela delati pri stricu v vegetarijanski restavraciji. Sicer ljubiteljica kačjih karijev in svinjine je v izogib telesni preobilnosti začela jesti samo hrano, ki so jo pripravljali v stričevi obcestni restavraciji.
Danes ima May nekaj čez trideset let in poleg družinske restavrracije z izvrstno hrano vodi se klimatizirano gostišče, kjer se zadržujejo predvsem hipiji in poslovneži, trgovino z zdravo hrano in vsak dan v svoji kuhinji gosti tujce, ki se želijo naučiti njenih spretnosti.
Simpatična, podjetna mala Tajka, ki ji priprava hrane predstavlja pomemben del življenjske filozofije, je, ko je videla, da se mi hrana ni prijela na vok, pravilno ugotovila: `o, ju, kuk alot`. Moja skupina v kratkem kuharskem tečaju je bila sestavljena še iz treh mladih Američank, Američana, Nizozemke in Japonke, katere vok seveda tudi ni kazal nobenih znakov zlorabe.
Več …
Že kakšno leto se večinoma držim doma in samo od daleč (priznam, včasih tudi z zavistjo) spremljam potepanja prijateljev in znancev. Prišel bo čas, ko jo bom (bomo) spet kam mahnila, toda zdaj je ta čas še daleč. Do takrat se tolažim s prebiranjem knjig.
Nekoč sem nekje prebrala, da je neki novinar izjavil, kako pred vsako potjo v tujino najprej prebere leposlovno knjigo, ki govori o tej deželi. Na ta način se tudi sama najraje seznanim z novo pokrajino in ljudmi. Mislim, da mi nič ne more dati boljšega vpogleda, kot ravno dober roman. Čeprav je marsikaj v njem izmišljeno (umišljeno, bi me kdo popravil), v romanih začutim duh nekega časa, pa tudi prostora, tega pa še tako dobri popotniški vodiči ne ponujajo. Če kdo ve za kakšnega, naj mi prosim sporoči.
Več …
Razočarana sem. Razočarana sem in ne morem razumeti, kako se našim novinarjem vedno, ampak res vedno, uspe zaplesti v najbolj bizarne zgodbe. Saj vem, kdo sem jaz, da kritiziram? Nihče drug, kot povprečna Slovenka, ki naj bi ji bile novice namenjene in zato si bom tokrat dovolila malce repenčenja.
Priznati moram, da me je presenetilo, kakšna zgodba se je spletla okrog nesrečnega nakupovanja Marjetice Rupel. Povsem mi je razumljivo, da si je gospa privoščila malce preveč in da so jo pri tem celo dobili. Jasno je, da so medije preplavile fotografije, ki naj bi govorile o tem, kako se troši davkoplačevalski denar, ampak ali je tistih par tolarjev oz. po novem evrov res zgodba, ki je ne gre spustiti iz rok že več kot mesec dni?
Več …
