Današnji dan se je pričel prav trapasto: na mailu me je pričakala novica, da je Jaza tudi uradno konec, in Janezova zahvala za sodelovanje. Škoda, od januarja naprej sem kar nekako upala, da zadeva vendarle ponovno zaživi. Ravno prejšnji teden sem po obisku Celjskega gledališča razmišljala o tem, da bi bilo fino napisat en hiter […]

»Različne avtoritete s področja zdravstva pravijo, da mi je preostalo še nekje od 2 dni do 2 meseca življenja. Zdi se mi, da ugibajo. Ostajam vesel in neimpresioniran. Na prihodnost gledam brez dogmatskega optimizma, pa tudi brez strahu. Ljubim vas vse in vas milo prosim, da poskrbite, da bo lazanja letela naprej.
Prosim, da mi ne […]

… nadaljevanje (1.del)
Priprava hrane je umetnost, ki me nekoliko spominja na modno oblikovalstvo. Vse obleke in majčke in barve in materiali in dodatki in razprodaje in ni več moderno in v smeti ali pa v organizacije in na reveže in potem v smeti in na smeti, na gromozanski kup smeti. Metanje hrane v smeti. To […]

Na kitajskem sem jedel škržate, kačo, črevesje in bele kure s črnim mesom. Samo bele kure s črnim mesom so bile okusne, ostalo pa totalno ogabno. Se pa dobro sliši če ješ kaj eksotičnega, ker si potem resnično fejst, odprt za nove izkušnje in sila neustrašen. Najboljše pa je, da imaš kaj povedati, ko […]

… nadaljevanje (1.del)
Naši gostitelji, ki so se nam sprva še muzali od svoje mize, so se zdaj opravičujoče nasmihali, češ, saj ni bilo tako hudo, ne? A nismo še uspeli dobro zadihati, ko je eno nesrečo že zamenjala druga, desetkrat hujša: damica, ki je ob zvokih nekakšnih orientalskih bobnov zapeljivo pomikala svoje ude proti odru, […]

Kot (takrat še) uslužbenka ene izmed evropskih informacijskih pisarn v Sloveniji sem se pred nekaj meseci znašla v Romuniji, na nekakšni konferenci, ki je bila namenjena uslužbencem podobnih pisarn iz cele Evrope – ali, bolje, iz njenega »posvečenega dela«, ki je po novem večji za dve državi, Romunijo in Bolgarijo.

Eno izmed vprašanj, ki smo jih […]

Panteisti nimamo praznikov. Če je vse, kar je, tukaj in zdaj, potem je vsak trenutek praznik življenja, ne glede na to, a se ga na pol prisiljeno veseli večina zemljanov ali pa se ga iskreno veselim sam.

Prazniki so precenjeni in počitek, ki ga naj bi prinesli, je obremenjen z opravki in obveznostmi. Od nakupovanja, do […]

Po izredno dolgem času imam na sebi parfum. Kateri, ne vem. Po sodbi moje fletne, geja in naključnih znancev, ki pridejo dovolj blizu, diši zelo dobro. To me je napeljalo na misel, koliko plasti ima življenje.

Nekje sedem let nazaj, ravno ko sem začenjal svojo fotografsko pot, se je moje dnevno delovanje preselilo v center mesta. […]

Mesta so se od nekdaj tvorila ob stičiščih pomembnih cest, blagovnih poti, sotočju rek, ob okljuki lenega meandra, zalivih, vznožjih ali katerih koli drugih pomembnih strateško-političnih točkah, ki so odigrale pomembno vlogo. In zato se navdušujemo nad mesti, ki so to svojo naravno lepoto združila z izgledom ter rastjo mesta, hkrati pa pustila človeku tisto […]

Kljub temu, da za spletni Jaz* pišem šele sila kratek čas, me je že prešinilo, da bi uvedla novo rubriko. Poimenovala bi jo “prekletstva”. Včasih me enostavno znervirajo stvari, za katere niti nisem sama kriva, a kljub temu nosim posledice. Zadnjič sem se razpisala o mesojedstvu, danes pa mi živčke kravžljajo prazniki in z njimi […]