Danes ne hodimo več v restavracijo zgolj zato, da bi se najedli, niti zato, ker bi bili le lačni. Tja hodimo v večji meri nahraniti svoj življenjski stil, pravzaprav, da najdemo konfirmacijo svojega okusa.
Tudi cene v restavracijah ne igrajo bistvene vloge, posebej v tistih ne, ki na terapevtski način kupcem dajejo tisto ugajanje, ki ga […]

… nadaljevanje (1.del)
Priprava hrane je umetnost, ki me nekoliko spominja na modno oblikovalstvo. Vse obleke in majčke in barve in materiali in dodatki in razprodaje in ni več moderno in v smeti ali pa v organizacije in na reveže in potem v smeti in na smeti, na gromozanski kup smeti. Metanje hrane v smeti. To […]

Na kitajskem sem jedel škržate, kačo, črevesje in bele kure s črnim mesom. Samo bele kure s črnim mesom so bile okusne, ostalo pa totalno ogabno. Se pa dobro sliši če ješ kaj eksotičnega, ker si potem resnično fejst, odprt za nove izkušnje in sila neustrašen. Najboljše pa je, da imaš kaj povedati, ko […]

Kuhanje je umetnost, umetnosti brez dveh loncev in vsaj 5 surovin pa skoraj ni. Da se indoktrinacija umetnosti zgodi, pa je za predpogoj potrebna tudi volja, ki je človek nima, če je obsojen za eno osebo. Torej je za boljši občutek takšne umetnost potrebna še oseba št. dve ali več oseb, ki so pripravljeni stati […]

Z zadnjim postom sem dvignila precej prahu, ampak nisem čisto prepričana, da upravičeno. Dobila sem občutek, da je sama tema razburila bralce, bistvo posta je nekako spolzelo mimo, padali pa so tudi pozivi, naj neham jamrat in sama napišem boljšo.
Mogoče bom nekoč res napisala zgodbo, ki bo vsem po vrsti zaprla usta, razmišljam pač po […]

May Kaidee se je s šestnajstimi preselila s kmetije na severu Tajske v Bangkok in začela delati pri stricu v vegetarijanski restavraciji. Sicer ljubiteljica kačjih karijev in svinjine je v izogib telesni preobilnosti začela jesti samo hrano, ki so jo pripravljali v stričevi obcestni restavraciji.
Danes ima May nekaj čez trideset let in poleg družinske […]

Že kakšno leto se večinoma držim doma in samo od daleč (priznam, včasih tudi z zavistjo) spremljam potepanja prijateljev in znancev. Prišel bo čas, ko jo bom (bomo) spet kam mahnila, toda zdaj je ta čas še daleč. Do takrat se tolažim s prebiranjem knjig.
Nekoč sem nekje prebrala, da je neki novinar izjavil, kako pred […]

Vedno se sprašujem, če je hrana pri sosedu resnično najboljša. In še večkrat, potem ko si obliznem prste,se vprašam, je dražja hrana dejansko boljša? Kaj pa tiste zgodbice o tem, da so babičine potice ali babičine paštice najboljše? Po treznem premisleku ob kozarcu žlahtne kapljice, ki me opaja s svojim vonjem in okusom, mi prebije. […]

»A bi palačinke?« je eno najpogostejših vprašanj na jadrnici, s katerim posadko spraviš v dobro voljo. Palačinke se lahko jedo tudi malo prismojene, premalo zapečene, že en dan stare, tople ali hladne.
Pripravljam jih lahko v stanju pol-bruhanja ali v bonaci, ko je morska gladina ravna, torej prijazna do kuharjev in malo manj do jadranja. […]

Za razliko od nekaterih, ki so se nad zelenjavo popolnoma navdušili, imamo drugi z njo težave že vse življenje. Sama zase trdim, da imam preprosto smolo. Gledano povsem iz mojega vidika v današnji družbi obstajata le dve vrsti jedcev, vsejedci in vegetarijanci. Vegetarijancem ni bilo lahko, a so si izborili svoje mesto. Brezmesne jedi so […]