Po neskončnem teženju dedku mrazu je mami in očetu uslišal željo ter me dostavil na zemljo na silvestrov dan tisoč devetsto oseminsedemdesetega. Za ta neljubi pripetljaj in novoletne noči preživete v porodnišnici se mami tukaj in sedaj javno opravičujem. Tovariš Brumen, sicer učitelj fizike na Osnovno šoli Danile Kumar, je kriv da vam še sedaj z lahkoto razložim vse štiri Newtonove zakone. Pa tudi on je kriv mojega skoraj desetletnega navdušenja nad odbojko. Obratno sorazmerno veseli so bili selektorji mladinske repezentance. Že takrat najbrž nisem slišal dobro. Še zmeraj me pogreje pri srcu izjava tovarišice Zeličeve, ki mi je pred celotnim 3.e razredom Viške gimnazije mirne vesti dala plus zadostno pri pisanju eseja, ter me hkrati pohvalila za nadpovprečno izvirno in čustveno pisanje. Najbrž, so, bile, krive, vejice, Tiste štiri Newtonove zakone sem vestno zagovarjal tudi pri strah in trepet vzbujajočem rednem profesorju na Fakulteti za strojništo. Če bi slišal bolje, bi mogoče še naredil tisti letnik ki mi ostaja do danes. Tukaj in sedaj pa se zahvaljujem mojemu sorodniku, ki je leta 99 podaril mojemu očetu popolnoma nov in delujoči fotoaparat. To je bil začetek moje fotokariere, ki se je uspešno začela na Reviji Tajnica. Hvala švedom da so investirali v slovenski časopis po imenu Finance, ter hvala Mišku Kranjcu da je vzel pod okrilje delno barvno slepega fotografa. Čeprav pravi preboj, tak z redno službo se je začel pod taktirko urednice fotografije na prvem poslovnem dnevniku Časnik Finance Barbare Reye. Hvala tudi vsem finačnim ministrom, da so uspeli predlagati in speljati tako davčno obremenjene zakone. To, poleg dejstva da sem začel pogrešati izzive, je krivo da sem odprl svoje podjetje, pustil redno službi in postal svobodnjk. Po enem letu svobodnjaštva in pogodbenem sodelovanju s Častnikom Finance vam pišem tole kot urednik fotografije na reviji Jaz.