| Ob koncu zgodbe 22.03.2007 17:47 | Iz ozadja, Kultura Ana Duša |
 |
Današnji dan se je pričel prav trapasto: na mailu me je pričakala novica, da je Jaza tudi uradno konec, in Janezova zahvala za sodelovanje. Škoda, od januarja naprej sem kar nekako upala, da zadeva vendarle ponovno zaživi. Ravno prejšnji teden sem po obisku Celjskega gledališča razmišljala o tem, da bi bilo fino napisat en hiter pregled slovenskih nacionalnih in mestnih gledališč, njihovega delovanja in splošnih usmeritev. Ravno takšna tema, ki bi jo pri Jazu verjetno brez težav sprejeli.
Pisala sem že za kar nekaj revij, in pri tej je bilo super to, da sem lahko o rečeh, ki me zanimajo, pisala nekoliko bolj na široko. Da se mi ni bilo treba obešati na podrobnosti, ampak sem lahko orisovala nekoliko širšo sliko. Se posvečala bolj problemskim, kot vprašanjem posamičnih gledaliških uprizoritev.
Kar se pisanja za Jaz tiče, je bil občutek nekoliko podoben tistemu na Radiu Študent: lahko si delal, kar si hotel, dokler si delal na nivoju, primernem za dotični medij. In kadar gre takšna stvar v maloro, si človek ne more kaj, da mu ne bi bilo malo žal. Pri vseh revijah, ki dandanes preplavljajo naš trg in so namenjene širšemu bralstvu, jih je večina takšnih, da človeku ni vedno v ponos, če sodeluje z njimi.
In to je bilo pri Jazu lepo: da sem se lahko pod svoje prispevke podpisala s povsem čisto vestjo, brez kakršnekoli osebne dileme in brez razmišljanja, ali ne bi bilo mogoče bolje uporabiti zgolj inicialk. Bil je poštena revija, ki smo jo delali na pošten način. »Ponosen sem, da sem lahko sodeloval z vami in vesel bom, če se bomo kmalu spet videli in slišali,« sem brala v današnjem mailu, ki ga je podpisal Janez Damjan. »Bilo mi je v veselje, in brez pomislekov se bom odzvala morebitnemu ponovnemu povabilu,« mu odgovarjam.
