| Življenjski stil 13.03.2007 12:14 | Užitki, Kulinarika Tomaž Kaštrun |
 |
Danes ne hodimo več v restavracijo zgolj zato, da bi se najedli, niti zato, ker bi bili le lačni. Tja hodimo v večji meri nahraniti svoj življenjski stil, pravzaprav, da najdemo konfirmacijo svojega okusa.
Tudi cene v restavracijah ne igrajo bistvene vloge, posebej v tistih ne, ki na terapevtski način kupcem dajejo tisto ugajanje, ki ga – misleč skozi hrano – nahranijo skozi prostor, atmosfero in s pomočjo tihih pravil. Skoraj ni ga lepšega občutka priti v restavracijo, kjer poznaš velika kolesja pravilnega obnašanja in kjer veš, da si prišel v oazo forme, saj se bo več dogajalo okoli socializacije ega, kot okoli socializacije trebuha. Zato danes ni odveč - če že odpirate restavracijo - pokonzultirati strokovnjaka za formo, prezentacijo, prostor in atmosfero. In šele nato pride dober kuhar.
Dogaja se, nedaleč stran od naše preljube uličice, da so odprli restavracijo. Pravcato presenečenje in vsi smo si oddahnili, da ni še en tistih brezsmiselnih pivskih lokalov. Žal pa je na sveže odprta restavracija zabredla v velike težave. Prevelike. Še preden so jo uradno odprli, sem nekajkrat vrgel oko na adaptacijo prostorov, opremo prostorov in že sem vedel kam pes taco moli. Restavracija še po mesecu dni odprtja verjetno ni gostila dveh gostov in to na lokaciji, kjer bi se lahko trlo gostov. In problem? Prodaja semantike, ki ne gre skupaj z življenjskim stilom oziroma s cenami. Vsak gost, ki bi potencialno prišel tja na kosilo ali večerjo, bo restavracijo zapustil, seveda s tanjšo denarnico, morda (ne vem, ker še nisem probal, si pa predstavljam) blažjimi prebavnimi motnjami in tistim življenjskim občutkom, da je ravnokar padel štiri družbene razrede niže. Hja, restavracija oziroma njuna lastnika sta pozabila, da bi poleg zasoljenih cen, bilo dobro prodajati tudi užitek, ambientalnost in navsezadnje življenjski stil. Prodam svoj življenjski stil za 6.000 €. In ljudi bi se kar trlo v restavraciji.
