Prekletstva so luštna in hvaležna tema, čeprav je treba priznati tudi, da prekletstva pač ne bi bila prekletstva, če bi pri njih zaznavali le pozitivno plat.

Tokratno prekletstvo je spet eno tistih, ki mi je bilo namenjeno še kot iskrici v poštarjevih očeh. Poštar, lahko mu rečemo tudi oče, še posebej če je poštarica v dotičnem primeru mati, ali pa recimo rajši kar oba skupaj, spadata med večje primerke homo sapiensa. Ne govorim o nekih ekstremnih višinah, ampak v tem kontekstu si gotovo zaslužita mesto med nadpovprečnimi. Tako sem sama že kot majhna deklica ugibala, kje natančno se bo moj višinomer ustavil. Poleg višine pa me je blazno skrbela tudi številka noge. Priznam, kot otrok sem imela resnično čudne skrbi, ampak nekatere izmed njih se mi še danes zdijo povsem upravičene.

Čeprav so ljudje danes nad mojo višino običajno navdušeni, to ni bilo vedno tako. No, mogoče bi morala priznati, da drugi z mojo višino razen dveh ali treh izjem nikdar niso imeli težav, definitivno pa sem jih imela sama. Mogoče si lahko predstavljate kako je, če se ti v šolskih klopeh zaradi tega, ker se tvoje noge ob njih vedno podrsavajo, zgulijo vsake hlače, da najlonk, ki sem jih kasneje sicer opustila, sploh ne omenjam. Za razliko od drugih se mi tudi ni zdelo prav nič smešno, da sem se spotikala praktično ob vsaki priložnosti, pri tem pa sploh ni bilo nujno, da je dejansko obstajalo kaj, ob kar bi se lahko spotaknila.

Naslednjič sem se počutila prekleto, ko so me začeli zanimati fantje. Moji letniki so bili kot po pravilu manjši, starejši in večji pa so bili prepovedani. Katastrofa! Ko pa sem nad vsem skupaj že skoraj obupala, se je vse poklopilo; kakšna kila več se sploh ni poznala, rast noge se je ustavila pri številki, za katero se čevlje dobi brez vsakršnih težav, na koncertih se mi nikdar ni potrebno bati, da ne bom videla na oder in ko starejši fantje niso bili več na spisku prepovedanih, se je sam od sebe rešil tudi ta problem. Kljub temu pa vseeno obstaja trenutek, zaradi katerega sem pozabila na prekletstvo višine in uvidela prednosti – ko me je pred leti ustavil še posebej pameten policaj in mi ukazal, naj odprem prtljažnik, v katerega se je sicer videlo z nasprotnega parkirišča, sem stopila iz avta in ga prav nesramno zviška pogledala navzdol. Na prtljažnik je v trenutku pozabil.

5.03.2007 ob 18:49
Tema: Prekletstva
Both comments and pings are currently closed.