| Kdor prvi melje, prvi serje - 1. del 19.02.2007 10:28 | Potovanje, Kulinarika, Kultura Andrej Predin |
 |
Na kitajskem sem jedel škržate, kačo, črevesje in bele kure s črnim mesom. Samo bele kure s črnim mesom so bile okusne, ostalo pa totalno ogabno. Se pa dobro sliši če ješ kaj eksotičnega, ker si potem resnično fejst, odprt za nove izkušnje in sila neustrašen. Najboljše pa je, da imaš kaj povedati, ko se vrneš domov.
V Pekingu so v središču mesta že pred leti odprli tako imenovano nočno tržnico, kjer se lahko turisti poskusijo v eksotični hrani kot so škorpijoni, razne dvoživke, črvi, trdoživi pleveli in druge grozote, ki padejo iznajdljivim Kitajcem na pamet. Recept je preprost, poiščeš odurno golazen, jo nabodeš na paličico, posoliš, posipaš s čilijem in spečeš na žaru ter zaračunaš, uf evri – recimo 1,5 evra, na kos. Še več denarja bi najverjetneje lahko zaslužili s pobiranjem vstopnine, saj se ob stojnicah zbira tudi veliko lokalcev. Ti se med opazovanjem grimas na obrazih turistov, ki se prebijajo skozi gumijasto tkivo in si z jezikom čistijo žuželčje nožice med zobmi, imenitno zabavajo.
Prava kulinarika je 51 % odstotkov doživetje, 30 % okusa in 19 % nepogrešljivosti hrane za preživetje. Vsekakor je vsaka hrana bolj okusna, če si lačen in če lepo izgleda. Če si sestradan se pa stvari spremenijo. Kadar sem na smrt lačen si v mislih nikoli ne prislikam zapletene jedi z blazno kulinarično vrednostjo, temveč vedno na hitro pripravljeno svinjarijo. Dobra plat hitre hrane je, da je že ko jo kupimo na pol prebavljena. Recimo v meku, so vsi hamburgerji že tako spasirani in re-de hidrirani, da jih že sama slina v ustih tako dokončno prebavi, da se lahko tekoča brozgica zloveščih sladkorjev nesramno spusti mimo želodca direkt v rit. Občutek sitosti je zato kratkotrajen in že kmalu nam zadiši po še. Tako se vse začne, potem pa smo debeli in v začaranem krogu, ojoj. K sreči imamo Slovenci bogato tradicijo skoraj lastne hitre prehrane, ki vključuje burek in razne pleskavice, čevapčiče ter druge bratske specialitete. Mek se lahko še tako trudi, pa nima šans, ljudje se bodo vedno odločali za dobro mast z juga, ker prežene mačka in pade v želodec.
Pravo nasprotje od pozerske tržnice v Pekingu, je tržnica v Kantonu. To bi bilo nekaj za Jadranko Juras, Brigitte Bardot, Greeenpeace in druge naravovarstvene organizacije. Zagotovo bi jim vzelo sapo med sprehodom mimo stojnic z na kavelj obešenimi, olupljenimi kužki, ki jim kaplja kri iz smrčka. Poleg tega bi bili priča celi seriji zaščitenih živalskih vrst, ki so zreducirane na dnevni obrok. Eksotične jedi, s katerimi se šopirijo bogatuni, predstavljajo velik problem. Pravi packi so na primer Japonci, ki so iz svoje ljubezni do kozic, že skoraj povsem uničili in izropali njihovo življenjsko okolje na Tajskem. Številne vrste so bile zaradi prehrane potisnjene na rob preživetja. Podobno velja za rastline. Človek je povsem spremenil obličje zemlje, ko je začel saditi pšenico in druge trave. Trta na gričih, krompir, čaj, sladkorna pesa. Ne vem, če se resnično zavedamo kako močan je sladkorni lobi. Švicarska čokolada je bolj nevarna za svetovni mir kot rakete moja zemlja – tvoja zemlja.
… nadaljevanje prihodnjič.
Foto: Jure Vižintin - Nočna tržnica, Trang, Tajska
