| Hitro ali počasi? 5.02.2007 22:15 | Užitki, Kulinarika Tomaž Kaštrun |
 |
Kuhanje je umetnost, umetnosti brez dveh loncev in vsaj 5 surovin pa skoraj ni. Da se indoktrinacija umetnosti zgodi, pa je za predpogoj potrebna tudi volja, ki je človek nima, če je obsojen za eno osebo. Torej je za boljši občutek takšne umetnost potrebna še oseba št. dve ali več oseb, ki so pripravljeni stati ob štedilniku in delati »aaaaa« in »uuuuu« ter izkazovati naklonjenost še brbotajoči in vroči umetnosti. Očitno je predispozicija po socialni opori kuharja samega vseeno večja od njegove luknje v želodcu in bistveno večji faktor od vseh uvoženih začimbic.
In potem imamo tu t.im. hitro prehrano, ki je svetu poznana že vsaj 50 ali več let. Pa dasiravno je potrebno za pripravo hitre prehrane prav toliko časa kot za kuhanje pred domačim štedilnikom (ali t.im. »slow food«), je velika prednost hitre prehrane, da je zelo individualistične narave. Človek brez večjih socialnih potreb zavije v hitro prehranjevalnico, ker mu je pač ravno na poti, je zraven slučajno lačen in ker v povprečju veliko bolj ceni svoj prosti čas, ki ga misli postmoderno zabiti v trgovini z glasbenimi ploščki.
Če bi imel vsaj kolega pri roki, bi bila izbira restavracije veliko bolj podvržena kvalitetnejšemu preživljanju skupnega časa in bi imela hrana v ozadju – ki bi se jo uživalo vsaj dobrih tričetr ure – zgolj mimobežno funkcijo. Kakšen odločevalni proces bi šele lahko bil v ozadju, če bi se družbi pridružil se kolega vegetarijanec in kolega zdravo prehranjevalec. Vsi kioski s hitro prehrano ne bi segli niti do kolen.
Prav tu pa je problem umetnikovega eksibicionizma. Kuhati sam doma ali samo zase je potrata ne le umetnikove energije in denarja (čeprav bi za hitro prehrano odštel vsaj faktor 1,3 več) pač pa predvsem potrata umetnikovega ugleda in kreativnosti. Kaj boš delal z umetnostjo, če je ne moreš dokazati ostalim, ko si resnično lačen. Ko pa je ne bo več, ti tudi vrabec na strehi ne bo kaj dosti pomagal. Relativno hitro postane prehranjevanje vprašanje zdravega življenja. Ali je zdravo življenje resnično pogojeno le s pravilno prehrano, telesnimi aktivnostmi in odpovedi vsega dobrega? Kdo pa bo nahranil vsa čustva? Kaj pa se zgodi človeku, ki mu ne uspe nahraniti lastnih čustev, pa vsi dobro vemo. Takrat poseže po hitrih fiksih dobrega počutja. Od čokolade, do cvrtega krompirčka in vse tiste kiosk prehrane, ki takoj garantirajo 100% boljše počutje.
Foto: Jure Vižintin
