Z zadnjim postom sem dvignila precej prahu, ampak nisem čisto prepričana, da upravičeno. Dobila sem občutek, da je sama tema razburila bralce, bistvo posta je nekako spolzelo mimo, padali pa so tudi pozivi, naj neham jamrat in sama napišem boljšo.

Mogoče bom nekoč res napisala zgodbo, ki bo vsem po vrsti zaprla usta, razmišljam pač po metodi - če se sama ne bom cenila, kdo me pa bo? Smešno je, da tudi to vprašanje veliko ljudi sliši povsem napačno.

Ampak danes sem se namenila pisati o povsem drugi stvari. Zvitki, ki krasijo tokratno naslovnico, so me že od nekdaj strašili. Strašili so me veliko bolj, kot zgoraj omenjeni ljudje. Če pogledam malce širše se mi zdi, da me na splošno straši več stvari, kot pa ljudi. O tem bo verjetno še treba premisliti, ampak ne tukaj in ne zdaj.

Nazaj na kulinarično posebnost, ki mi je bila prvič opisana kot ’surove ribe’. Danes o tem vem že kakšno malenkost več, ampak še vedno bistveno premalo, da bi si, sicer čisto simpatične zavitke, pri polni zavesti tlačila v usta.

Mogoče se prav zaradi tega zraven vedno pije sake. Tudi tega še nisem poskusila, tako kot nisem poskusila grškega ouzota ali, če hočete, slovenskega šnopca.

Strah, že sam po sebi paradoks, saj pravijo, da je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni, ob tem pa dodajo, da ima velike oči, je razlog, da ne poskusim marsikatere hrane ali pijače, nikoli pa me ne odvrne od kakšne druge stvari, še posebej če ta že na daleč smrdi po trapariji.

Očitno se sušiju v tem postu enostavno ne morem posvetiti, vedno znova me misli popeljejo drugam in to je točno to, o čemer govorim. Bojim se surovih rib, bojim se alg in malih posodic riža z nastrganim korenčkom in to tako, da še pisati ne morem o njih.

Strah menda premagaš tako, da se z njim soočiš, ampak verjetno moraš pred tem v sebi najti tudi neko željo. Domnevam, in pri domnevah se le redko motim, da bo suši vedno ostal na črni listi. Lahko se tolaži s tem, da nikakor ni v slabi družbi - uvrščen je na sredino, med kaviar in tatarski biftek, med jedi, ki jih nemalo ljudi primerja z orgazmom, kar pa ima name ravno nasprotni učinek, kot ga s tako primerjavo verjetno skušajo doseči. Sama orgazma ne znam primerjati z ničemer, še prav posebej bizarna pa se mi zdi primerjava z živo ali na pol živo hrano.

V mojem svetu orgazem in hrana enostavno ne moreta tvoriti besedne zveze. Pa v vašem?

29.01.2007 ob 23:25
Tema: Užitki, Kulinarika
Both comments and pings are currently closed.