| V gore zato, ker so 24.01.2007 1:58 | Fotografija, Užitki, Zdravo življenje, Šport Katja Krasko |
 |
»Zakaj hodite v gore?« so nekoč povprašali nekega slavnega alpinista, ki je novinarju odgovoril kratko in jedrnato: »Zato, ker so«. V tem stavku se skriva ves modus vivendi gorništva, o katerem ima seveda vsak svojo resnico. Moja je ta, da so bile sprva gore pravi družinski poligon, na prehodu otroštva v najstništvo prostor, kjer sem največkrat sitna izgovorila slavni stavek »Koliko je še do vrha?«, dokler jih nisem tam v srednji šoli posvojila za svoje.
Da bi dostopala na njih vrhove tudi po stenah, sem se naučila še plezalnih veščin. Sledila je moja plezalna nesreča, smrt dveh prijateljev alpinistov in gore so se mi kljub pridnemu treniranju v strahospoštovanju za krajše obdobje priskutile. Začela sem se bati njihovih sten. Začutila sem, da je prav, da jih opazujem le od daleč. A z aktivnostmi, ki jih vzameš za svoje, je pač tako, kot s kolobarjenjem njive, če malo karikiram. Resda boš dve leti na njej sejal travo, a le zato, da bo tretje leto na njej bogato obrodila pšenica. Kaj kmalu sem se vrnila v gore.
Dosti imam že tarnanja ljudi, kako jim ta zelena zima ni po godu, namesto da bi vzeli razmere v naravi kot nekaj enkratnega, kot nekaj, kar je potrebno izkoristiti na svoj način. Kdaj pa sem bila lahko pozimi nazadnje na kopnem Storžiču, krepko čez 2000 metrov visoko? Celo Slovenijo smo imeli kot na dlani. Mogočni prostori imajo sploh svojo moč in razsežnost, zato me ne preseneča, da so bile gore s svojo nerazumljivostjo, višino in s tem nedostopnostjo vedno predmet čaščenja. Zatorej ne drži domači rek, ki pravi, da gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. Nor je tisti, ki ne gre tja gor.
Foto: Katja Krasko
24.01.2007 ob 2:01
Zdaj vsaj vem, da sem resnično nora. ;)
29.01.2007 ob 14:25
George Herbert Leigh Mallory je tisti slavni alpinist, ki je bojda izrekel ta slavni stavek (http://en.wikipedia.org/wiki/George_Mallory).
29.01.2007 ob 15:48
Matičar Primož :-) Hvala.
29.01.2007 ob 18:33
Posvojila za svoje? A jih lahko posvojiš za tvoje, za njihove, za naše… groza, kako že prav vsakdo lahko piše!!!
29.01.2007 ob 18:37
In za kaj le bi bil prikrajšan svet, če naša spisateljica ne bi bila pozimi na Storžiču? O, sveta preproščina.
29.01.2007 ob 18:58
Za kaj pa bi bil prikrajšan svet brez komentarja Anje in Jenny Wannabe?
Res je Anja, prav vsakdo lahko piše, blogi so nastali prav iz tega razloga. Ti to imenuješ groza, jaz pa radost in veselje. Ena ima gotovo prav. ;)
Jenny, ne razumem vprašanja. Katjin post povsem sovpada s tematiko ‘uživam življenje’. Sprašujem se, za kaj si ti v življenju prikrajšana…
30.01.2007 ob 9:14
..hehehe..samo, da nisem zdaj na kako akademko nabasal.;-)
30.01.2007 ob 16:58
@Primož: Ne, ne, nisem Akademka. Tud jaz sem po alp. izpitih in sprejemih nekoč pela: “Smrt Matičarjem, živele Matičarke” :-)
31.01.2007 ob 9:46
Hja, če je pa tako, potem se še bolj strinjam s tvojim zadnjim stavkom :-). Ampak “moja plezalna nesreča”se sliši grozljivo. Me navaja na tisto drugo znano misel, da so odlični alpinisti samo stari alpinisti.
31.01.2007 ob 10:32
Čeprav je bila “moja”, jo je povzročil tisti nad mano in mi poslal kamen direktno v srčno veno na zapestju (in jo prebil). Kar se pa zadnjega stavka, tega slavnega reka tiče, pa ga zagotovo podpiram. Plezanje je edini šport, ki ga ne moreš imeti le za hobij!, da si nenatreniran in brez “psihe”. Kolesariš, plavaš, hribolaziš … lahko tudi počasneje in nenatreniran. Spoštujem tiste, ki so “sivi” in v v alpinizmu niso našli ne bega, izhoda pred nečim ne način dokazovanja.
31.01.2007 ob 11:43
ja, se strinjam: športno plezanje še lahko obravnavaš kot hobi (pa še tu z lahkoto pretegneš vsaj kako mišico), medtem ko je alpinizem resnejša zadeva - gre za način življenja, ki mora biti celostno podrejen hribom, posledice so res lahko preveč tragične. Seveda je teževa predvsem v tem, da hoče vsak spoznati svoje meje in dokler se ti ne zalomi meje ne spoznaš. Preudarnost bi tu prišla prav (čeprav ni pravilo), čeprav je to pri uživanju hudičevo težko. Ker tako ali tako nihče ne hodi v gore, da bi se “matral” - psihično in fizično.