Že kakšno leto se večinoma držim doma in samo od daleč (priznam, včasih tudi z zavistjo) spremljam potepanja prijateljev in znancev. Prišel bo čas, ko jo bom (bomo) spet kam mahnila, toda zdaj je ta čas še daleč. Do takrat se tolažim s prebiranjem knjig.

Nekoč sem nekje prebrala, da je neki novinar izjavil, kako pred vsako potjo v tujino najprej prebere leposlovno knjigo, ki govori o tej deželi. Na ta način se tudi sama najraje seznanim z novo pokrajino in ljudmi. Mislim, da mi nič ne more dati boljšega vpogleda, kot ravno dober roman. Čeprav je marsikaj v njem izmišljeno (umišljeno, bi me kdo popravil), v romanih začutim duh nekega časa, pa tudi prostora, tega pa še tako dobri popotniški vodiči ne ponujajo. Če kdo ve za kakšnega, naj mi prosim sporoči.

Trenutno sem znova zatopila v serijo o prvi damski agenciji iz Bocvane in že ves čas tuhtam, kako bi bilo lepo obiskati to deželo. Bila sem že v Afriki, in sicer v Tanzaniji, nekaj malega sem brala o Namibiji, tudi Južnoafriški republiki, toda takšne ljubezni do neke dežele kot veje iz teh knjig do Bocvane, še nisem zasledila. No, izjema sta seveda knjigi Sonje Porle, ki pa nista romana. Mimogrede: a ni zanimivo, da je Sonja v nemški Wikipediji, ne pa v slovenski?

Je kdo že bil v Bocvani? Kako je tam? Vesela bom, če mi kdo kaj pove o tej državi. Za zdaj jo spoznavam skozi oči ma Ramotswe, gospe s tradicionalno postavo, ki pravi, da se ne boji, da bi izgubila zanimanje svojega moža, saj ga bo očarala – z dobro kuhinjo. V bocvanski kulinariki igrajo pomembno vlogo buče. Bi rekla mljask, pa nisem ravno ljubiteljica zelenjave, kot kdo morda že ve.

17.01.2007 ob 20:50
Tema: Potovanje, Užitki, Kulinarika, Knjige
Both comments and pings are currently closed.