| Dobre zgodbe ne rastejo na drevesu 15.01.2007 20:26 | Mediji Katja Gajser |
 |
Razočarana sem. Razočarana sem in ne morem razumeti, kako se našim novinarjem vedno, ampak res vedno, uspe zaplesti v najbolj bizarne zgodbe. Saj vem, kdo sem jaz, da kritiziram? Nihče drug, kot povprečna Slovenka, ki naj bi ji bile novice namenjene in zato si bom tokrat dovolila malce repenčenja.
Priznati moram, da me je presenetilo, kakšna zgodba se je spletla okrog nesrečnega nakupovanja Marjetice Rupel. Povsem mi je razumljivo, da si je gospa privoščila malce preveč in da so jo pri tem celo dobili. Jasno je, da so medije preplavile fotografije, ki naj bi govorile o tem, kako se troši davkoplačevalski denar, ampak ali je tistih par tolarjev oz. po novem evrov res zgodba, ki je ne gre spustiti iz rok že več kot mesec dni?
Zgodba je dvignila približno toliko prahu, kot nekaj časa pred tem družina Strojan. No ja, vsaj vaške straže so tokrat mirovale in gospe Rupel ni naletela na nobeno zasedo več. Povsem mimo pa so zdrsnili zapleti okoli pogreba tistega mladega Roma, ki ga je za Novo leto po nesreči ustrelil prijatelj. Grob so izkopali kar trikrat, ker je tudi mrtev Rom približno tako zaželjen sosed, kot živ.
Kljub temu, da je ta zgodba bistveno bolj pretresljiva in vredna zapisa predvsem zaradi ozaveščanja javnosti, ki je očitno že zdavnaj pozabila, katere človeške vrednote resnično štejejo in to tudi s pomočjo novinarjev, jo je gospa Rupel zlahka prekosila.
Že skoraj obupana pa potem naletim na najbolj bran članek New York Times - a v lanskem letu (za branje je potrebna registracija, ki pa je brezplačna). Ne gre za afero, nima zveze s politiko, ni škandalozen, ne ukvarja se s tegobami celotnega sveta, ampak se dodakne zgolj odnosa med moškim in žensko. Res je, tudi takih zgodb ne manjka, ampak ta odstopa od vsega običajnega. Odstopa predvsem zaradi tega, ker se težav, ki nastanejo v skoraj vsakem odnosu, loti na povsem nekonvencionalen način. Stopa iz okvirov, odstopa od povprečja, ne opisuje zgodbe, ampak jo piše.
Mogoče je ravno to tisto, kar pogrešam v našem prostoru. Dobre zgodbe ne rastejo na drevesu, dogajajo se povsod okoli nas, žalostno pri tem pa je, da se izgubijo med novicami, ki postajajo zgodbe pod prisilo.
Davkoplačevalski denar vendar ne gre samo za bencin službenega avtomobila gospoda zunanjega ministra, kar nekaj ga je namenjenega tudi šolanju novinarjev. Se tukaj ne skriva nobena zgodba? Se tukaj ne pojavljajo vprašanja o upravičenosti njegove porabe? Ta zgodba se najverjetneje ne bo znašla niti na zadnji strani časopisa, kaj šele, da bi se o njej govorilo mesec dni in to kljub v nebo vpijočemu dejstvu, da je govora o bistveno višjem znesku. V lastno skledo se menda ne pljuva, poslanska imuniteta pa še zdaleč ni edina, ki bi potrebovala zagovor.
15.01.2007 ob 20:53
Ameriški (in po njem naši) novinarji imajo menda reklo: če pes ugizne lastnika, to ni zgodba, če pa lastnik psa, potem je.
No, ampak pri nas je zgodba (velika!) tudi če pes ugrizne človeka. Spomnimo se bulmafistov, ki so, kot je v neki kolumni ironično ugotavljal Jež, dobili individualno šolanje in pozornost, ki je naši šolski otroci gotovo ne.
15.01.2007 ob 21:03
Res je, v bistvu je zgodba tudi če pes samo leži, če pa leži še na sosedovi travi, potem se zna po hitrem postopku znajti na naslovnici. ;)
17.01.2007 ob 19:01
Katja, strinjam se s tabo, da bi morale biti v medijih dobre zgodbe. Žal pa je z njimi težko prodreti. Tudi če jih novinar hoče pisati in se jih nauči napisati, še vedno potrebuje urednika, ki jih bo znal ceniti in posledično objaviti. Čisto brezupno sicer ni: tuintam najdeš kakšno tudi v Delu in v Dnevniku. Uroš Škerl je denimo eden boljših piscev mlajše generacije, Ervin HM pa je itak legenda.
17.01.2007 ob 20:21
Hm, ko smo že ravno pri uredniku in EHMju bi pripomnil samo to, da se legenda ni ravno najbolje izkazala pri urednikovanju SP. Pravzaprav je SP zelo nazoren dokaz, kaj pomeni urednik za nek časopis - brez sitnega Lorencija se SP nikakor ne uspe pobrati…
17.01.2007 ob 20:48
Ja Sonja, tudi uredniki definitivno nosijo svoj del odgovornosti, ampak saj navadno je tako, da novinarjo nekoč zrastejo v urednike (ali pa si to samo jaz tako predstavljam).
In seveda, tuintam se najde kakšna zgodba, ki si zasluži to ime, škoda je le, da jo je treba iskati kot iglo v kupu (pokvarjenega) sena.
Glede SP pa delim Gregovo mnenje. Vse skupaj je nekako zvodenelo…
17.01.2007 ob 20:50
@gregorq: ne vem, kaj imaš sicer točno v mislih, toda EHM je odprl SP za zgodbe. Prej jih je bilo bistveno manj, čeprav se strinjam, da je pod Lorencijem bilo tudi veliko zanimivega zgodbarskega branja. Ampak tiste zgodbe so bile marsikdaj prevodi odličnih tekstov iz Spiegla. EHM pa je spodbujal domače avtorje, naj se poskusijo v kreativnem pristopu k novinarstvu.
17.01.2007 ob 20:53
Nymphee, ravno EHM je dokaz, da veliki novinarji ne zrastejo nujno v velike urednike. Moje mnenje je celo, da bi veliki novinarji morali ostati veliki novinarji, ker jih je tako ali tako premalo.
Se pa novinarsko delo od uredniškega bistveno razlikuje - novinar mora imeti poglobljen in fokusiran pogled, urednik pa splošen in razpršen.
17.01.2007 ob 21:07
A prevodi so bili? Še to… :(
Grega, nisem rekla, da je to pravilna pot, je pa najbolj običajna. Se mi pa zdi, da se tako novinarstvo kot urednikovanje jemlje preveč z levo roko, bolj po principu polnjenja strani, kot pa dejanske zanimivosti. Včasih sem časopise požirala od prve do zadnje strani, zdaj pa me le redkokateri članek pritegne. Pa dvomim, da je vse povezano s pomanjkanjem časa ali pa mojimi višjimi zahtevami.
17.01.2007 ob 21:10
@Sonja: kar je Lorenci znal res dobro, je bilo ustvarjati ustrezen “flow” časopisa, na pravo mesto postaviti pravo temo, žanr, avtorja, pustiti pri bralcu občutek, da se splača prelistati cel časopis, ne pa samo zgodbo ali dve. Kar se EHMja tiče ni glede zgodbarskega novinarstva naredil nekih opaznih premikov v primerjavi z Lorencijem, čeprav je sam mojster tovrstnega žurnalizma in bi bilo njegovo “tutorstvo”, če bi si vzel dovolj časa, nedvomno zlata vredno, sicer pa ni odkril nič novega, nobenega novega avtorja. Spomnimo se Lorencija, ki je lansiral Jaroslava Jankoviča, ki je skupaj z njim tudi zatonil.
17.01.2007 ob 21:11
@Nymphee: hja, ne gre pozabiti, da si bila v času Lorencija ti še samo iskrica v poštarjevih očeh :)
Ja, prevodi so bili, in to naravnost fantastični!
17.01.2007 ob 21:14
Ja, ja, sem pač mlada, tega niti ne zanikam niti ne skrivam, ampak imam pa VELIKO voljo do učenja. ;)
17.01.2007 ob 21:26
Prav EHM si je vzel dva mlada upa pod okrilje - Uroša Škerla in predvsem Boštjana Videmška. Prvi je res zrasel v odličnega pisca zgodb-reportaž, drugi je pa bolj zaslovel :-) Zame je trenutno najboljše sobotno branje brez para dnevnikov Objektiv. Prava zmes dobrih tem in zgodb, predvsem se pa navdušujem nad kolumnami.
17.01.2007 ob 21:27
Ups, Dnevnikov z veliko začetnico, mi je ušlo. Da ne bo kdo kaj rekel ;-)
18.01.2007 ob 0:04
@grega: strinjam se glede flowa pri Lorenciju, ne strinjam pa se, da EHM ni naredil premikov glede zgodb. Bil je tutor Urošu in Boštjanu. Uroš je bil sicer odličen že pod Lorencijem…
18.01.2007 ob 11:25
Videmšek je pa že pred desetimi leti pisal genialne reportaže za Mladino :P
18.01.2007 ob 22:46
Komentatorji ste površno prebrali zadnji odstavek. Polemiziranje o denarju, ki je namenjen šolanju novinarjev, ni na mestu zato, ker “naj ne bi pljuvali v lastno skledo”, ampak zato, ker je izhodišče “da gre za bistveno višji znesek” popolnoma napačno. Morali bi polemizirati o tem, da ga je premalo in seveda … o kakovosti izobraževanja novinarjev, pa o tem, da se večina po diplomi (ali pred njo) ne izobražuje več, ampak so samozadostni (in polni sebe), in še bi se našlo …
Poleg tega je naslov, “da dobre zgodbe ne rastejo na drevesu”, najmanj otročji, če ne kar šarlatanski. Nekako tako, kot če bi ga naslovili 1+2=3. Osnova. Poleg tega je to stavek, ki ga profesorji bodočim novinarjem ponavljajo od prvega dne dalje. O tem bi tudi Sonja lahko kaj več povedala …
Zgodba o čistilih Ruplove žene pa ni zgodba o čisitlih, ampak - zelo enostavno - o ignoriranju zakonodaje. In to s strani ljudi, ki jo pišejo. Pomembna je ravno toliko kot zgodba o Romu, ki ga mrliči niso marali za soseda.
Pa lep drevesni pozdrav!
19.01.2007 ob 14:09
Izobraževanje novinarjev je resda zanimiva tema, sploh pri nas, kjer sistemu usmerjenega izobraževanja novinarjev še zmeraj nekako uspeva preživeti kljub okoliščini, da gre v svetovnem merilu za edinstveno bizaren koncept. Novinarskih faksov namreč na svetu ni; so izbirni predmeti, dodatna izobraževanja, izpopolnjevanja in kar je še takega. In so na drugi strani medijske študije, ki niti približno ne producirajo novinarskih kadrov. Pri nas pa jim namenjamo samostojno fakulteto in jim ustvarjamo nekakšno famo “sveznalstva” in tako ustvarjamo nesamokritični kader, ki nikoli ne bo zmogel zgolj površinskega vpogleda v teme, ki jih obdeluje, kar pa je naravnost nasprotno od tega, kar naj bi novinar počel.
Osebno dojemam zgornji zapis predvsem kot kritiko tega, da pri nas vlada novinarstvo kot plitko novičarstvo, premešano s pobalinskim tračarstvom, nad katerim so sicer pro forma vsi vzvišeni, a nihče dejansko nad njim.
V tem smislu je naslov 1+2=3 povsem na mestu. Tu pa tam je pač potrebno, pa če je še tako očitno, osnovno in, kot praviš, šarlatansko, povedati pravilen rezultat.
19.01.2007 ob 14:15
Pa še to, dragi PIH, v poskusu pozornega branja zadnjega odstavka ti je ušel smisel celotnega zapisa - zgodba o čistilih gospe Ruplove SPLOH NI ZGODBA, je patetično tračarsko flancanje kvazinovinarjev, ki ne zmorejo ustvariti normalne zgodbe. In v tem smislu davkoplačevalskega denarja zanje ni premalo, ampak preveč.
19.01.2007 ob 14:57
@gregorg:
Da v tujini ni specializiranih študijev novinarstva, ne drži. V ZDA zagotovo so pa še kje bi se nasle. Če se ne motim, je na eni takšnih šol študirala tudi Sonja M.
19.01.2007 ob 16:21
Kolikor mi je znano samostojnega študija novinarstva na dodiplomski ravni ni nikjer na svetu z izjemo redkih exsocialističnih držav s sistemom usmerjanega izobraževanja… No, vsaj tako se mi je enkrat pridušal nek medijski strokovnjak, ne spomnem se več kdo…
OK, Sonja, tlele zdej nastopiš ti…
19.01.2007 ob 16:50
http://www.acj.edu.au/
http://www.jou.ufl.edu/
http://www2.colum.edu/undergraduate/journalism/
http://www.journalism.umd.edu/index.php
http://www.marietta.edu/~provost/majors/journalism.html
http://www.intstudy.com/articles/isgap4a09.htm
http://annenberg.usc.edu/CentersandPrograms/ResearchCenters/JournDemo.aspx
http://www.journalism.umd.edu/undergrad/
…..
19.01.2007 ob 16:58
Prepameten si za svoje dobro. Predvsem pa izjemno slabo obveščen. Pardon, “flancaš” in se vedeš kot tisti novinarji, ki jih imaš med zobmi svojih postov. Z drugimi besedami: you don’t know diddly-squat.
Dodiplomski študij novinarstva ima npr. UC Berkley, Columbia College Chicago, University of Minnesota (School of Journalism and Mass Communication), New York University, Cardiff University, University of London (Birkbeck), …………………………….
Bo dovolj ne-ex-socialistično zate?
Poleg tega pa se za FDV skriva Fakulteta za družbene vede in ne Fakulteta za družbeno(ne)kritično velenovinarstvo. Toliko, da boš do naslednjih treh postov uspel razčistiti osnovne pojme.
PS:
Če nimaš problemov s tem, da si Ruplovka kupuje čistila in še kaj za tvoj denar, potem ti predlagam, da se ji javiš in jih kupuješ namesto nje (in Rupla). Živita ob Ljubljanici, malo naprej od pizzerije Trta, tam, kjer manjka ena od javnih klopic. Pa lepo ju pozdravi!
19.01.2007 ob 17:15
Pa sem bila jaz obtožena, da sem zgrešila bistvo…
Pih, lahko se še tako repenčiš, ampak dejstvo, ki ostaja in ki si ga večkrat uspešno zgrešil, namerno ali nenamerno, je, da je znesek za bencin, ki ga porabi Marjetica pri nakupovanju s službenim vozilom svojega moža, smešno nizek v primerjavi z denarjem, ki ga plačujemo za izobraževanje novinarjev, ki nas potem filajo s takšnimi kvazi zgodbami.
Če še tako obračaš besede in opravičuješ sredstva, ne moreš skriti v nebo vpijoče resnice, da so mediji polni sranja. Ne bom razglabljala o tem ali jih to učijo na faksu ali do takšnih kvazi zgodb pridejo sami, ampak verjetno eno koraka z drugim z roko v roki.
O zgodbah, ki kršijo zakonodajo in ne pridejo v medije pa niti ne bi izgubljala besed. Zgodba o Marjetici ni zgodba, ampak je novica - opozorilo, kaj naj se ne bi dogajalo, nikakor pa ni primerno, da sije iz naslovnic in televizije že mesec dni, še več, ob vseh resničnih grozotah, ki se dogajajo pri nas in po svetu, je napihovanje le - te najmanj smešno, če ne naravnost žalostno.
Tvoj zadnji P.S. pa je sploh višek banalnosti. Nihče ne trdi, da je dejanje Marjetice pravilno. V postu celo poudarjam, da razumem in pozdravljam, da je zadeva prišla v javnost, spotaknila sem se le v povsem nepotrebno napihovanje.
Kadar površnosti obtožuješ druge, je nekako na mestu, da se ji sam izogneš. Tebi tokrat žal ni uspelo.
19.01.2007 ob 18:07
Splet=medij. In kaj naj bi bil jaz.si - nekakšna spletna revija ali preprosto zbirališče zelo majhnega kroga slo blogerjev, ki pišejo kar nekaj?
“Prejšnji mesec smo spremljali”? A svoje frende al kwa?
Namesto, da flancate o novinarskem poslanstvu in nizki kakovosti poročanja, poskrbite, da bodo vaši prispevki situacijo izboljšali. Doslej se niste ne vem kako izkazali. Ne v tiskani ne v digitalni obliki. Totalna zmeda. Ne bi raje pritegnili prave pisce in naredili resen digitalni časopis?
19.01.2007 ob 18:51
BB, zgoraj desno, tam kjer piše ‘O nas’, si lahko prebereš usmeritev tako tiskane revije kot tudi spletnega mesta, ki je v prvi vrsti podpora tiskanemu mediju, v drugi pa povsem nov pristop na relaciji tiskani medij in njegov obraz na spletu.
Na spletnem mestu jaz.si ne sodelujejo le slovenski blogerji, ampak različni avtorji z različnimi izkušnjami, izhodišči in gledišči, vse pa nas druži želja po uživanju življenja in odkrivanju novih stvari.
O novinarskem poslanstvu pa ‘flancam’ jaz osebno, Katja Gajser po imenu, kot omenjeno povprečna Slovenka, ki naj bi ji bile novice namenjene in to zgolj zato, ker je to ena od tem, ki teži mene, je povezana s filozofijo spletnega Jaza in je za potencialno zanimiva tudi za njegove bralce.
Rubrika ‘prejšnji mesec smo spremljali’ nima nobene zveze s prijatelji. Ker je spletni Jaz zasnovan kot blog, ponujamo bralcem tudi vpogled na druge bloge, saj se tam večkrat najde kaj, kar bi jih utegnilo zanimati. Zaplankanost ni eno naših vodil, spodbujanje dobrega pisanja pač.
Definicija pravih piscev in resnega digitalnega časopisa pa je lahko zelo široka in zelo relativna.
Če imaš kakšne konkretne pripombe, sem v vsakem trenutku dosegljiva na email naslovu in rade volje izmenjam mnenje tudi s teboj.
19.01.2007 ob 19:06
No ja, priznati bo treba, da se glede teh novinarskih fakultet več kot očitno motim :)
Informacija je prišla do mene pred leti in se mi je zdela nekako logična - pa sem jo vzel za resnično; zdelo se mi je namreč, da bi bilo bolj smiselno, če bi bili novinarji diplomiranci s področij, o katerih pišejo, novinarsko znanje pa bi pridobili pri kakšnih izbirnih predmetih, dodatnih izobraževanjih ipd. No, pa očitno temu ni tako.
Ne glede na to pa mislim, da moja kritika verjetno do neke mere vzdrži. Medijska stanje v Sloveniji ni ravno pretirano vzpodbudno in nič ne kaže, da bi se kaj izboljševalo, prej nasprotno.
Tudi ne gre za to, da me zlorabljanje davkoplačevalskega denarja gospe Marjetice ne bi motilo, prej me moti neprestana repeticija ene in iste štorije in fotografije na zelo osnovni in pritlehni ravni, brez kakršnekoli ambicije razviti širši kontekst te zgodbe. Pač to, kar loči novinarstvo od novičarstva oziroma tabloidarstva.
19.01.2007 ob 19:24
medijsko stanje v Sloveniji je na nek način zelo podobno tistemu v drugih dem-o-kratičnih državah. zgodbe o čistilih pod diktatom lastniškega kapitala rade prerastejo svoj okvir z namenom očrniti javnega funkcionarja in “mu jo zakuhati” do konca, če je to le mogoče.
gospodična Gajser, kdo vam je pa natvezil, da so vsi slovenski novinarji in uredniki diplomirali na FDV ali pač FSPN?
sploh pa stvar ni v denarju, ampak v vsebini, ki jo nosi zgodba. zato mora zgodba o kršenju zakonsko predpisanih meril, pravil in še česa, v kateri nastopa minister, poslanec, sekretar ali z njimi sorodstveno povezani, obvezno viseti s časopisnih strani. kar velja tudi za Strojanove, težave s pokopom mladega Roma, globalno segrevanje, prostitucijo, AIDS, revščino in podobno. slednje pa je seveda zakuhal ravno denar, ki ste si ga vzeli kot sidro vašega pisanja. prav imate, precej plitko (površno) ste pogledali v problem. denar z vsebino pač nima nič. razen v svetu Jaz, morda.
zadnji PS pa je bil namenjen gospodiču gregorgu, ki je nemara vaš prijatelj iz posta BB.
19.01.2007 ob 19:36
Ne zgolj prijatelj, temveč celo zaročenec, kar od mene pač zahteva tudi nekaj priložnostnega viteštva ;)
Vi, kolega PIH, pa ste očitno vsaj takšna prepotentna sitnoba kot jaz, zato si ne morem kaj, da vas ne bi povabil k sodelovanju pri ustvarjanju tega medijskega poskusa, imenovanega Jaz.
Tale konjska rit po mojem potrebuje še kakšnega komarja, če si smem malce sposoditi Platona :)
19.01.2007 ob 20:05
Pih, ker sem te tikala že na začetku, se zdaj ne bom posluževala vikanja, čeprav si se ga (mogoče malce brez potrebe) poslužil ti. Hvala, ampak res ni potrebno.
Denar je bil res vzet kot sidro mojega pisanja in to izključno zaradi tega, ker je predstavljal ključno vprašanje pri zgodbi Marjetice Rupel, čeravno nas večina ve, da se v ozadju skriva precej več.
Vsi tvoji argumenti seveda stojijo in jih tudi v prispevku ne spodkopavam. Razumem, da so takšne in drugačne novice normalne in potrebne, obenem pa poudarjam tudi, da NISO edine in pomembne tako, kot se jih predstavlja. Ravno zato sem tudi izpostavila članek, ki nima zveze ne z denarjem ne z od njega povzročenimi tegobami in svoje navdušenje nad tem, da se tak članek uvrsti med najbolj brane v časopisu kot je NYT.
Z raznimi drugimi podtikanji pa se ne bom ukvarjala, saj nimajo so daleč od prispevka, daleč od mene in daleč od Jaza. Kot sem rekla, tudi bereš sila površno in tako, kot paše tebi, ne tako, kot je napisano. Še vedno.
20.01.2007 ob 0:10
Malo z zamudo sem prebrala komentarje. Pripomnila bi samo, da novinarje po svetu izobražujejo na različne načine in vsak od njih ima prednosti in slabosti. Svoje prednosti ima dodiplomski študij novinarstva in svoje prednosti ima tudi podiplomski študij, namenjen tistim, ki so denimo končali kakšen drug faks. O tem, kateri način je boljši, se krešejo mnenja v Sloveniji in tujini.
Z zgodbami je pač tako, da novinarji z njimi težko prodremo v časopise, tudi če jih hočemo pisati. Na žalost so poročila iz parlamenta in vlade še vedno najpomembnejša v tej državi. Strinjam se s Katjo, da je to too much; še posebej v luči najbolj branega prispevka v NYT, ki ga omenja. Tako (v ZDA regionalni) Chicago Tribune (pa še kak bi se našel poleg NYT, ki ga omenja) kot nacionalni (v VB)Guardian, da o Independentu ne govorimo, objavljata na naslovkah zgodbe. Samo na žalost številni slovenski uredniki niso na tekočem s tovrstnimi dejstvi.
Še o Ruplovi Marjetici: v današnjih časih je treba zgodbo, kot je ta potencirati, saj je na tehtnici marsikaj. Na primer to, da je ključna naloga novinarjev (zgodbarskih in informativnih, če jih delim po Schudsonu)razkrivanje nepravilnosti, še posebej če nepravilnosti počnejo ljudje, ki imajo moč in oblast. Ti bi namreč namreč najraje videli prav to, da bi ta zgodba obveljala za banalno, za prenapihnjeno medijsko natolcevanje. Kajti potem bi lahko s podobnimi dejanji nadaljevali in ta bi lahko bila vsak dan večja. Če bo obveljalo, da je ta dogodek Dnevnik prenapihnil, ker je nepomembno, ali je kupila eno metlo ali dve, je to po mojem nevaren precedens. Ker ko bo nekdo kupil na primer letalo in bo to Dnevnik objavil, bo veliko lažje zapisati, da je to itak nepomembno, da so druge stvari bolj relevantne (Rupel vedno znova pove, da se s takšnimi malenkostmi ne bo ukvarjal, on ima veliko bolj pomembna državotvorna opravila),pa da so Dnevnikovi novinarji spet pretiravali, kar je itak značilno zanje, ker nimajo nič bolj pametnega za početi (in tako naprej), da niso uravnoteženi, sproščeni, državotvorni in kaj jaz vem kaj še.
Že tako velja, da so za vse krivi mediji. Borut Mekina (da o Peterlinu ne govorimo) je denimo zdaj že skorajda izdajalec domovine, ker je tuje novinarje vodil po Ambrusu in jim prikazoval “zgrešeno” podobo Slovenije.
22.01.2007 ob 15:37
zanimivo se mi zdi, da si se odločila izpostaviti neke “nezanimive” zgodbe, kar te ne razlikuje od vseh teh novinarjev.
namreč v nasprotnem primeru bi pričakovala novo in boljšo zgodbo, in ne samo kritike.
22.01.2007 ob 15:54
Izpostavila sem zgodbo iz NYT, ki meni je zanimiva, konkretno za slovesnki prostor pa sem izpostavila zgodbo o trikratnem kopanju groba za nesrečno ustreljenega Roma.
Poleg tega se koncept Jaza razlikuje od koncepta novičarskih medijev. O tem si lahko prebereš zgoraj desno - klik na ‘O nas’.
Mogoče še za nadaljne razumevanje, tudi koncept bloga se razlikuje od koncepta tiskanega medija - iz tega logično sledi, da si tiskani in spletni Jaz nista enaka in to kljub temu, da sta na neki točki povezana.
23.01.2007 ob 18:16
Gre takele nespametnosti pripisati mladosti ali nepoznavanju razmer v branži, gdč. Nymphee? Se sploh zavedate, kako pomembno je, da imamo vsaj nekaj dobrih novinarjev – takih, ki svoje delo opravljajo korektno in odgovorno? Takihle, ki jih ne kličejo ministri ali lobisti? Onih, ki jim nihče ne diha za ovratnik med pisanjem teksta?
Dnevnikovi/Objektivovi novinarji opozarjajo na stvari, ki se v drugih medijih ne pojavljajo že iz kakega razloga – ker ne diši zunanjemu ministru ali ker je drugače zaukazal predsednik uprave ali preprosto zato, ker glavni in odgovorni urednik nima jajc.
Če že vas ne, druge zanima, kaj počne priviligiran politični sloj te države, ki se tako rad kiti s pravičnostjo in dobrimi deli. Okrcali ste novinarje (ki povečini delajo za švohotne plače in niti slučajno nimajo takšnih privilegijev kot soproge ministrov). To da so poslanci, ministri in kar je drugih prodajalcev megle zaščiteni kot kočevski medvedje, plačani z bajnimi vsotami, pa ni sporno? Da pri tem izrabljajo usluge, ki jim ne pripadajo in se o tem še lažejo, vas ne moti? Mene vsekakor. Ker hočem vedeti, kaj packajo plačanci in izbranci, z davkoplačevalskim denarjem. Predvsem pa, kakšna bo reakcija. Ne bi bilo bolj pošteno, če mi gospod&gospa minister priznali napako in se opravičili pa mirna Bosna? Lahko bi rekli, da so jim dali mediji priliko, da se izkažejo kot pošteni in dostojni ljudje. Pa se niso.
Za razliko od drugih instant zgodb sledili, kaj se bo zgodilo, terjali odgovor od ministrstva, zgodbo pripeljali do konca. Če npr ne bi težili glede oklepnikov, obrambni minister nikoli ne bi priznal napake.
Čudi tudi, da se sprašujete o davkoplačevalskem denarju, ki da se potrati na študente novinarstva. Na katere se pa ne? In kakšno zvezo naj bi to sploh imelo z zlouporabo avtomobila gospe Marjetice? Češ, mi smo vas med študijem plačevali, zato da zdaj stresate neumnosti in tratite čas na nepomembne mahinacije MZZ, medtem ko bi morali iskati… kaj po vaše? In od kod sploh ta ideja, da so novinarji zavezani komurkoli, levici ali desnici, razen, seveda, resnici?
Ne glede na to, kdo je na oblasti, vedno jim je treba gledati pod prste. Če oblast laže, to že nekaj pove. Če laže o taki malenkosti, kot je vožnja z avtom po nakupih, je možno, da laže tudi o bolj pomembnih stvareh? Če se ji zdi samoumevno prisvojiti nekaj, kar ni njeno, je vzela še kod, kjer ne bi smela? Da bi šli ugotavljat, ali nam niso napletli zgodbic za lahkonoč kot oni caplji na Madžarskem? Ah, ne, po vaše se je bolje ukvarjati z moško-ženskimi intimami. Ker ste na sveže zaročeni pa vas deprimira slovenska notranja politika? To pa čisto verjamem.
Glede članka v New York Timesu – saj razumete, da gre za enega največjih časopisnih uredništev na svetu, ja? Pa da je število zaposlenih asistentov, budget, naklada, prihodek od prodaje oglasov… vse neprimerljivo večje kot vsi slo mediji skupaj? Neumestno.
23.01.2007 ob 19:09
BB, če ti vse skupaj pripisuješ moji mladosti, ne vem, na kaj naj se v tvojem primeru sklicujem jaz. Na površnost?
Na prvi pogled se mi ne zdiš ravno kratke pameti pa kljub temu še vedno vztrajaš pri očitanju trditve, ki se mi sploh nikjer ni zapisala.
Iz česa si uspela razbrati, da novinarji niso pomembni ali potrebni?! Okrcala sem eno zgodbo oz. nje nastajanje ali razvoj če hočete. Še poudarila sem, da zgodba vsekakor je pomembna, nikakor pa mi ni po godu njeno predstavljanje v medijih. 1 mesec sem vsak dan poslušala, da je Marjetica kupila metlo in prašek. To mi je blo jasno tistega dne, ko je Dnevnik objavil slike. Strinjam se, da je bilo zgodbo potrebno slediti, ampak tudi en mesec kasneje, so samo povedali, kaj so dobili iz Ruplovega kabineta in zgodba je bila zaključena. Ja, dobili so jo, iz same zgodbe pa niso naredili nič.
In res, od kod tebi ideja, da so novinarji zavezani levici ali desnici?! MIslim, wtf?! Pol stvari, ki si jih napisala v temle odgovoru nima nobene veze z mojim zapisom, ampak si mi jih gladko podtaknila. Zakaj?!
In kje piše, da se je boljše ukvarjati z ženskimi in moškimi intimami?! Spet tvoja predpostavka, članek sem izpostavila izlključno zato, ker je dober. In ravno v tem je point, kako se neka zgodba napiše, predstavi. Iz velike zgodbe se lahko naredi nič in iz nič se lahko naredi zgodbo. Se zdaj kaj bolje razumeva?
In če je tukaj kaj neumestno, potem je to govoričenje o moji zaroki.
Ne vem, pol stvari, ki si jih napisala, so čisto svoja tema. Če želiš napisati svoj prispevek, kar, ne razrešuj pa išjujev na mojem, še posebej če ti brcajo še preko teme.
Lp.
23.01.2007 ob 19:12
No, BB, vloga odvetnika novinarjev je sicer legitimna, a ravno zato bi se bilo mogoče pametno držati dejstev, ne zavajati in potvarjati dejstev in smisla zapisa ter komentarjev.
Nihče ni na tehtnico dajal novinarjev in Marjetice Rupel z željo ugotavljati, kdo je boljši ali slabši. Mislim, da bi bilo to v tem kontektstu celo nemogoče.
Kritika novinarjev ni bila namenjena opravičevanju katerih koli dejanj drugih, ampak je bila preprosto samo to - kritika novinarjev in njihovega dela. Pa tudi ne toliko kritika kolikor želja, da bi se tudi pri nas pojavljajo več dobrih člankov, novinarskih zgodb in podobnega.
Skratka, naredil si issue iz nečesa, kar se ni nikomur zapisalo in kar nihče ni želel povedati, torej je issue bolj ali manj v tvoji glavi in z njim posiljuješ tole debato, ki temu sploh ni namenjena.
23.01.2007 ob 19:17
BB, a si moški ali ženska? V tem trenutku sem rahlo zmedena in če sem ti spremenila spol, se opravičujem…
23.01.2007 ob 19:21
Kar se tiče odvetniškega udejstvovanja, bi prej držalo zate kot zame, ker ti odgovarjša namesto tvoje zaročenke. Jaz izražam svoje mnenje, kot vi vsi. Kar očitno pri vas ni dovoljeno oz. koj pritečejo kavlci u bran! Vi lahko kritizirate, da pa bi vas kdo opozoril, bohvari! Novinarje in jihovo delo si dovolite kritizirati zgolj zato, ker so na očeh javnosti.
Držati se dejstev? Pometi pred svojim pragom najprej. Pa ne le ti, še kdo iz vaše incestoidne ekipe.
Škoda cajta za Jaz.si.
23.01.2007 ob 19:32
Mimogrede, BB, odgovorila sem ti. Še vsakokrat. Spet prirejaš dejstva. Debata na blogu pa je pač javna in to pomeni, da se lahko priključi vsak.
Dokler si opozarjal/a, sem ti odgovarjali normalno, ko pa si začel/a prirejati stvari, sem te začela spraševati zakaj.
Ni težava v kritiki, težava je v njeni konstruktivnosti. Če zate članek ni bil napisan dovolj jasno, se ti opravičujem, se se pa skozi komentarje trudila zadeve razjasniti, ti pa še kar nočeš in nočeš razumeti.
Tudi prav, za krajo časa pa se ne bom opravičevala, nenazadnje si sem prihajal/a prostovoljno.
Lp.
23.01.2007 ob 19:38
Še mimogrede, incest se nanaša na sorodstvo, takšne vezi pa ne vežejo nobenega od članov ekipe.
29.01.2007 ob 23:25
[…] Z zadnjim postom sem dvignila precej prahu, ampak nisem čisto prepričana, da upravičeno. Dobila sem občutek, da je sama tema razburila bralce, bistvo posta je nekako spolzelo mimo, padali pa so tudi pozivi, naj neham jamrat in sama napišem boljšo. […]
30.01.2007 ob 22:26
Skoraj vse povedano in šlepam se zadnji moment. O “eksotičnem” študiju novinarstva je res bosa. Nima smisla, da dodajam linke BBjevem komentarju.
Meni se zdi zgodba o Metini metli zelo relevantna in sploh ne napihnjena. Nihče ne odgovori koliko časa Meta že uporablja MZZ avto. Morda od začetka Rupsijevega mandata? Pri tem je pomembno, da tudi oblastniki začutijo, da niso nedotaljivi in kljub temu, da to ni kakšen watergate daje slutiti, da mediji opazujemo.
Poleg dobre zgodbe, dobrih piscev in dobrih urednikov, je treba še dodati, da vse to zahtevva tudi dobrega bralca.
http://images.google.si/imgres?imgurl=http://www.humanistart.com/images/nick_ut.jpg&imgrefurl=http://www.humanistart.com/nick_ut.htm&h=300&w=363&sz=20&hl=sl&start=2&tbnid=Tc3Zh0-WqfNxLM:&tbnh=100&tbnw=121&prev=/images%3Fq%3Dvietnam%2Bnapalm%26svnum%3D10%26hl%3Dsl%26client%3Dfirefox-a%26rls%3Dorg.mozilla:sl:official%26sa%3DN
Vprašanje ali je fotografija od Nick Ut-a spremenila tok vietnamske vojne je neprimerno. Vprašanje je, ali bi uredniki objavili to fotografijo, če ne bi bili bralci pripravljeni, da jo vidijo.
Nisem siguren, če me razumete, a “dobro” je stvar perspektive.
B5
30.01.2007 ob 22:34
Seveda, da je dobro stvar perspektive, Borut, in nihče ne govori, da je zgodba o Marjetici slaba. Evo sam si rekel, nihče ne govori o tem, koliko časa se že prevaža, cel čas se trajba gor in dol ena in ista fotografija, vprašanj, ki pa kar vpijejo po odgovorih pa se ne postavlja. Zakaj? Slika sama po sebi je čisto dovolj zgovorna, vprašanja, tudi tista, ki so bila postavljena, pa visijo v zraku.
Nič čudnega, da se v tej naši Kuri vsi počutijo nedotakljive, saj imajo vendar prekleto dober razlog.
Zadnji primer, primer s katerim se ukvarjaš ti - vsi vemo, da je policija kršila pooblastila, a oni trdijo drugače in javnost jih pri tem podpira. Case closed?
30.01.2007 ob 22:47
[…] Zanimiva debata, ki se je zadnjič odvijala med komentatorji posta Miss Nymphee, je spodbudila Janezov post. In ker mi zadeva ne da miru, bi pristavila še svoj lonček. Predvsem sprašujem, kaj smo pripravljeni plačati in česa ne? Smo pripravljeni plačati dobro revijo in jo tako podpreti, da obstane, ali bi se raje izmazali z brezplačnim izvodom? […]
21.02.2007 ob 12:34
Nisem prebral vseh komentarjev, zato se vnaprej opravičujem, če je kdo kaj podobnega že napisal.
Jaz bi se bolj obesil na pojem zgodbe. In to na kratko. Zame ni Zgodba to, da Marjetica kupuje čistla za denar davkoplačevalcev. To je informacija, pač neka novinarska informacija, odkrita tako ali drugače. Zgodba bi bila npr., če bi našli vsakdanjega človeka npr.invalida in opisali kako težko in s kakim bojem mu uspe vsak dan v invalidskem vozičku preko vseh urbanih ovir priti do trgovine in tam nakupiti vsakdanje potrebščine. In nekak na koncu članka potem dodat, da se Marjetka lahko odpelje kar z merdžotom.
Romi. So spet informacija. In zanimivo se mi zdi in ful po slovensko značilno koliko je bilo napisanega o tej temi, pa pravzaprav ne vemo nič, razen ljudskih rekla kazala. Niti en novinar si ni vzel 2-3 dni časa, se pomešal med sokrajane teh Romov za katere sem že pozabil kako se pišejo, ker iamm tako poln kufr teh novinarskih Vaj v slogu. In napisal pripoved npr v stilu Frana Saleškega Finžgarja kako je bilo živet in kaj se je tem ljudem v resnici dogajalo. In hkrati bi se lahko vsedel še s to bogo cigasnko družino in opisal njihov lajfstajl.
Ampak zato slo novinarji nimajo jajc, ker premalo poznajo svoje lastno živlejnje in posledično ne poznajo vzvodov življenja in zato tudi ne znajo pisat o njem. Priznam, krivi so tudi uredniki, ker jih ne izobražujejo.
Večina se ravna po modi in po tem kaj je trenutno in in kaj naj bi omogočalo vsakodnevni zaslužek. Dobro zgodbo bo prej napisal staromoden čiča, ki si kuha makarone z omako z lastnega vrta kot kvazi ultra trendovski jole, ker je njegovo vidno polje širše… Če bi bil jaz urednik SP bi poklical npr Draga Jančarja in ga prosil, če za dober honorar gre za par dni v vas in napiše kaj se tam dogaja.
Danes sem odkril Sonjin blog preko linkov tule. Sem že tam napisal, pa bom še tule: zelo mi je všeč knjiga Intimate Journalism Walta Harringtona.
@Nimphee: potovanje davkoplačevalskega denarja ni novinarska zgodba, to je malce drug pojem .To bi bilo recimo raziskovalno novinarstvo. Zgodba, po ang. Story, zanjo bi bil lepši prevod Pripoved. Ker pripoveduje kaj se dogaja ljudem v življenju.
Pa še to. Za pisanje Pripovedi, je pomoje nujen perfekten, kot bi Jeklinova rekla, občutek za Zeitgeist, ali duh časa. Pa še potem je dobro pripoved težko najti. Revnih je veliko. Najt pa moraš pravega revnega človeka, ob pravem času, in potem njegovo zgodbo znat umestit v duh časa.
Ne govorite preveč o tem. Tu leži veliko denarja, namreč, če bi nekdo znal pisat dobre pripovedi o življesnkih zgodbah bi si utrgal svoj tržni kolač. Vsaj zdi se mi tako ;) Do some action.
21.02.2007 ob 12:51
Aja, pa še to bi povedal. Pomoje se nekateri novinarji nočejo ukvarjat s pisanjem zgodb, ker je to premalo fensi, ni tako fensi npr kor raziskovalno novinarstvo ali poročanje iz skupščine, bljak.
Ampak zanimivo je, da je najbolj bran članek v NYT ravno preprosta zgodba, ki je omenjena zgoraj.