| Nepozabne vonjave 12.01.2007 14:15 | Užitki, Kulinarika Tomaž Kaštrun |
 |
Vedno se sprašujem, če je hrana pri sosedu resnično najboljša. In še večkrat, potem ko si obliznem prste,se vprašam, je dražja hrana dejansko boljša? Kaj pa tiste zgodbice o tem, da so babičine potice ali babičine paštice najboljše? Po treznem premisleku ob kozarcu žlahtne kapljice, ki me opaja s svojim vonjem in okusom, mi prebije. Rešitev leži v vonju.
Če imajo pri sosedu boljšo hrano res nikoli ne bom izvedel, a sedaj vem to, da ponavadi sosed kuha kosilo, ko pridem domov z luknjo v želodcu. Oziroma kuha sosed kosilo ravno takrat, ko ob sobotah pospravljam domačo verando. In zgodbice z babičinimi pašticami so istega formata kot tista slava o magdalencah in čaju. Vonj veže nase ne le hrano, okus, estetiko, željo pač pa tudi spomin. In kaj je potem na dragih hranah takšnega, da so dejansko tako drage? Božanski vonj za začetek. Sledi še dekoracija, da nahranimo oči, skrivnostna priprava itn. Sicer nič od tega ne zagovarja visokih cen, ko vzporedno postavimo škrtoc pečenega krompirčka od strička Ronalda, ki vendarle imajo izjemen vonj.
Za tartufe oziroma jedi narejene s tartufi lahko rečem, da so tiste, ki so po eni strani drage, hkrati pa božansko dobre. Gomoljka - za katero lahko ponosno rečem, da sem Slovenec, saj smo eni izmed redkih narodov, kjer tartuf raste – je namreč draga, hrana s katero jo naredimo pa najpogosteje zelo enostavna za pripravo. Seveda je nekaj skritih trikov in nekaj tistih adutov, ki jih dobri kuhar ne zapiše v knjigo niti ne zaupa ženi, a paštico s tartufi zna narediti skoraj vsak. Tudi če jo naročite v restavraciji, boste za krožnik paštice s tartufi odšteli malce več. Je torej možno, da je tako enostavna paštica lahko tako draga? Seveda izpodbije zgornje ugotovitve, a bo že držalo. Z eno izjemo. Če se pri vas doma v zmrzovalniku slučajno znajde kakšen tartuf, premislite, kako boste naredili tisto paštico ali katerokoli drugo jed v kateri boste uporabili gomolj.
Se res čar tartufov skriva v njihovi ceni? Če bi rasli kot gobe po dežju, bi bili tartufi stvar vsakodnevnih začimb. Njihov čar je v okusu. Pardon, v vonju. Posebej, če pridejo izpod lonca pravega primorskega sladokusca, ki ti jih naredi z vsemi babičinimi triki v žepu. Praviloma pa bo vonj tartufov tisti, zaradi katerega boste predčasno želeli jesti postreženo hrano. Čeprav je lahko okus bolj blag, bo vonj nedvomno nadomestil vse. In naslednjič, ko boste spet jedli tartufe, brez skrbi, vedno se boste spominjali, ko ste prvič pokusili tarfute. Drugače ne bo šlo. Nimajo samo afrodizičnih vonjav, pač pa tudi nekaj tistega, ki se vam trajno zapiše v spomin.
