… nadaljevanje (1.del)

Naši gostitelji, ki so se nam sprva še muzali od svoje mize, so se zdaj opravičujoče nasmihali, češ, saj ni bilo tako hudo, ne? A nismo še uspeli dobro zadihati, ko je eno nesrečo že zamenjala druga, desetkrat hujša: damica, ki je ob zvokih nekakšnih orientalskih bobnov zapeljivo pomikala svoje ude proti odru, je bila sicer zavita v plašč in pokrita s klobukom, a le zato, da si je lahko začela oboje prav počasi in z občutkom slačiti in razkrivati svoje resnično mikavne obline.

Aplavz so podkrepili vzpodbudni vzkliki, gostje so odložili vilice, gospodje so začeli pripravljati bankovce, da so lahko z njimi polnili plesalkin nedrček, ko se je odpravila na svoj trebušni obhod med mizami, naši gostitelji so lezli skupaj, mi pa smo kar naenkrat ugotovili, da si imamo toliko povedati, da smo naravnost buljili drug v drugega in sploh nismo opazili, da se je plesalka s svojim krilcem iz drobnih kovinskih obročkov počasi, a vztrajno bližala naši mizi. Ko sem tik svojih ušes zaslišala zvončkljanje, sem dvignila pogled in se nasmehnila. Nekako se mi je zdelo vljudno, da ji namenim vsaj nekaj pozornosti, če že z bankovci nismo bili preveč radodarni.

A kot vse nesreče je tudi ta sčasoma minila. Restavracijo je spet oblila običajna svetloba, na oder se je vrnil pevec s svojim pojočim sinthom in gostje so se spet posvetili svojim krožnikom. Naši romunski gostitelji so bili v zadregi, jasno je bilo, da se niso najbolje odrezali. Pa je nekdo našel rešitev: uglajen gospod, za katerega sem na predavanju izvedela, da je iz zapuščenega mesteca sredi romunskega podeželja zgradil enega največjih romunskih kulturnih centrov, je od nekod privlekel plastenko rumene pijače in jo postavil na sredo naše mize.

»Kaj je to?« sem vprašala.
»Aaaa, ti samo poskusi.«
Odvila sem zamašek in povohala.
»A, rakija?«
»Ne, ne, rakija je samo beden ponaredek tega, kar držiš v roki, ljubica. Daj, nagni.«

Je žgalo in je peklo, ampak je bilo dobro. Podala sem steklenico svoji desni sosedi, in potem – in potem je steklenica romala iz rok v roke, obkrožila je vso zbrano Evropo, ne da bi se dotaknila še kakšnih ust, dokler se ni na koncu vrnila nazaj k meni. Preden sem ponovno nagnila, sem nazdravila zmedenemu in skorajda malce prizadetemu gospodu, ki je spravil k življenju opustelo romunsko mesto, in sem si mislila,

»Ljuba moja domovina, tokat si lahko ponosna name; tokrat sem obranila tvojo čast.«

Ampak potem sem se spomnila, da pravzaprav nisem tam zato, da bi branila barve Slovenije, ampak da bi se naučila dvigovat zavest o evropskem državljanstvu.

6.01.2007 ob 13:31
Tema: Kultura
Both comments and pings are currently closed.