Kot (takrat še) uslužbenka ene izmed evropskih informacijskih pisarn v Sloveniji sem se pred nekaj meseci znašla v Romuniji, na nekakšni konferenci, ki je bila namenjena uslužbencem podobnih pisarn iz cele Evrope – ali, bolje, iz njenega »posvečenega dela«, ki je po novem večji za dve državi, Romunijo in Bolgarijo.

Eno izmed vprašanj, ki smo jih obravnavali na konferenci, je bilo tudi, kako med prebivalci različnih evropskih držav čim bolj uspešno razširiti idejo »evropskega državljana«, človeka torej, ki ne bo več ujet v ozke meje lastne nacionalnosti, temveč bo znal svojo dušo in pamet odpreti dovolj na široko, da bosta zmožni sprejeti toliko različnih tradicij, načinov čustvovanja in mišljenja, temperamentov, verskih izrazov ipd, kolikor se jih podi po tej naši skupni Evropi.

Razprave so bile mestoma žgoče in strastne, a vendar smo se nekako vsi zedinili v mišljenju, da je takšno odpiranje dobro in da se moramo vsi podučeni in razsvetljeni na vse pretege truditi, da bi zavedanje o pomenu takšnega sprejemanja drugih in drugačnih vcepili tudi tistim nesrečnežem, ki jim je še vedno najbolj udobno v zavetju domačega ognjišča.

Po celem dnevu predavanj, razprav in debat smo se zvečer utrujeni in sestradani sestali v restavraciji hotela, kjer je potekalo naše srečanje. Restavracija je bila velika in nekoliko hladna, ena tistih, ki se jim še ni uspelo do konca otresti pridiha socialističnega duha, nabito polna z mizami, in z majhnim odrom, s katerega so odmevali zvoki hotelskega one-man benda.

Gostov je bilo tisti večer presenetljivo veliko; naši dve mizi sta se popolnoma izgubili v množici poslovnežev, dopustnikov in ostalih gostov, ki so skupaj z nami zasedali tisti hotel. Kar nekako samo od sebe se je zgodilo, da so naši romunski gostitelji zasedli eno mizo, mi, »Evropejci«, pa drugo. Nismo še dobro končali s predjedjo, ko se je luč na odru spremenila; pevca je za mikrofonom zamenjala lepotička v bleščeči obleki, iz prostora v ozadju pa se je vsula skupina pomanjkljivo oblečenih deklet, ki so začele plesati nam v zabavo.

Naši romunski gostitelji so, kot vsi ostali gostje, stegnili vratove in začeli s pogledi slediti njihovim gibom. Naša evropska miza pa – kot bi nas nekdo mahnil po glavi, vratovi so začeli lesti skupaj, oči so proti odru uhajale skrivoma in skoraj kot po pomoti, nekdo je rekel, »Če bi se kaj takega zgodilo pri nas, bi nas vse pozaprli.« Mučenje ni trajalo predolgo; en ples, pa so sporne dame odskakljale nazaj v svoj brlog; restavracija je zaploskala, »Evropa« si je oddahnila in nadaljevali smo z večerjo.

… nadaljevanje prihodnjič.

5.01.2007 ob 13:28
Tema: Kultura
Both comments and pings are currently closed.