Po izredno dolgem času imam na sebi parfum. Kateri, ne vem. Po sodbi moje fletne, geja in naključnih znancev, ki pridejo dovolj blizu, diši zelo dobro. To me je napeljalo na misel, koliko plasti ima življenje.

Nekje sedem let nazaj, ravno ko sem začenjal svojo fotografsko pot, se je moje dnevno delovanje preselilo v center mesta. Muke lakote sem po začetnih poskusih celjenja z deset-dek-poli začel reševati skupaj z najboljšo prijateljico v restavracijah. Do takrat sam tega nisem bil vajen. Enkrat na mesec je družinsko idilo zmotilo kosilo v restavraciji, ki se je ponavadi končal z najmanj eno ’surlo’. Pač družina, kaj češ.

S temi dnevnimi obiski hranilnic v centru se mi je odprla nova plat v življenju, ki je v tistih parih dneh po prejetju plače vlekla na gurmanske pohode. Kasneje so se ti gurmanski pohodi preselili v domačo kuhinjo in prerasli v stampedo.

Ne spomnim kdaj me je začela zanimati telesna govorica. Po nekaj prebranih knjigah ter testiranju s poskusnimi zajčki (ponavadi prijatelji) sem nekako postal ‘guru’ branja telesnih gibov. Kot sem se naučil, telesno govorico zaznavamo vsi, v prednosti pa so ženske, ki imajo branje in govorjenje telesne govorice že prirojeno.

Mar je mogoče, da se osnove življenja začnejo na ravni pet-dek-poli, vse skrite in manj skrite plasti življenja, take kot so opisane zgoraj, pa definirajo kvaliteto življenja in nam ga začinijo do te mere, da začnemo v njem uživat in se nam zdi še bolj skrivnostno?

30.12.2006 ob 19:49
Tema: Kultura
Both comments and pings are currently closed.