Mesta so se od nekdaj tvorila ob stičiščih pomembnih cest, blagovnih poti, sotočju rek, ob okljuki lenega meandra, zalivih, vznožjih ali katerih koli drugih pomembnih strateško-političnih točkah, ki so odigrale pomembno vlogo. In zato se navdušujemo nad mesti, ki so to svojo naravno lepoto združila z izgledom ter rastjo mesta, hkrati pa pustila človeku tisto špranjico, skozi katero se je lahko navduševal nad dosežki človeka, ko je moralo vsakdanje življenje prebroditi lepote narave.

Ko gre za mesta ob rekah, so tu mogočni mostovi (tako fizičnem kot estetskem vidiku), ko gre za obmorska mesta, so tu zalivi, pomoli, ko gre za pomembna trgovska stičišča, pa so tu nadstropja betonskih cest in navsezadnje, ko so tu grički, gre za prelepe mestne gradove, vzpenjače in stopnice vzdihljajev. Se vam svita? No, ne bom govoril o Benetkah, niti o Parizu, še manj o Dunaju. Pač pa o mikrokozmosu, o pripovedovanjih in o lastnem doživljanju življenja v tej ulici.

Ja, govoril bom o Ljubljani, točneje o ulici, ki vodi na Ljubljanski grad in se razteza od Prul, pa vse tja do drevoreda na gradu. Ljubljanski mestni arhiv, ki se nahaja v objemu Ljubljanskega magistrata; vanj vodijo majhna vrata izpred trga, ki ne ugleda veliko pozornosti meščanov, navaja, da je znameniti italjanski kipar Francesco Robba že okoli leta 1720 živel v eni od hiš na tej ulici. Takrat je bil Francesco še najverjetneje vajenec in je zato živel »izven« mesta (kasneje se poroči in verjetno tudi preseli), točneje na obrobju, kjer je imel pogled na njive ter gozd. Seveda pa sta bila tu že vsaj 100 let prej veliki in mali brat. Cerkev Sv. Jakoba ter cerkev Sv. Florjana, obe iz 17.stoletja. Zato je ulica po postavitvi tako ene kot druge cerkve začela dobivati svoj izgled. Čeprav je takrat Francesco še živel izven mesta, je imel tik pod oknom dve cerkvi in pa leta kasneje zgrajena Rožna ulica, ki je delovala kot imitacija danskih hišk in se razprostirala vse tja do Prul. Potem je tu 50 let za Robbo pred samo cerkvijo Sv. Jakoba palačo postavil Gabrijel Gruber, rešitelj vseh ljubljanskih poplav. Pisalo se je 1773, ko je gradil palačo v kateri je bival in v njej vodil šolo za mehaniko, hidravliko in navigacijo. Poleg tega je imel tudi smisel za krajinsko arhitekturo, saj je imel okoli hiše prav zajeten del zelenice, ki se je raztezal vse tja do Ljubljanice. Še 50 let zatem je v vrsti teh hišk (danes Rožna ulica 4) živel celih 6 let sam dr. France Prešern, kjer je zložil Gazele, Sonetje nesreče in Sonetni venec.

In tu pride pripovedništvo moje drage tete Antonije, ki že zadnjih 50 let živi v inozemstvu, in prijetne zgodbice njenega mikrokozmosa, ki se navezuje na to ulico. Življenje pri teti je bilo, kot se rada spominja, vedno prijetno, a je tekom časa pridelal veliko luknjo. Ne v spominu, pač pa v hiši, kjer je preživljala svoje otroštvo. Luknja je kar boleč spomin posebej, če pomislim, da so skozi to lepo hišo naredili tunel. Ja tisti tunelček na Karlovški cesti, cesti, ki ga še 60 let nazaj ni bilo tam. Namreč takratna glavna in povezovalna cesta (z Dolenjsko oziroma Karlovcem na današnji Hrvaški) je potekala po Gornjem trgu (takratna Florjanska ulica), po katerem – nekateri se boste tega še spominjali – je nekoč vozil tramvaj. V tej hiši z luknjo je teta preživela svoje otroštvo in pisalo se je leto pozna leta 1930. Igrali so se okoli vodnjaka pred Sv. Jakobom in na zelenici, ki se je raztezala tja do Gruberjeve palače. Osnovno šolo je delala točno tam, kjer je danes Zavod za usposabljanje Janez Levec (Levstikov trg). V njenih časih pa je bila to osemletna dekliška šola, zgrajena v istem času kot Tramvaj (leta 1901). Poleg osemletne šole pa so kot mladenke vsako soboto ter nedeljo hodile v cerkev Sv. Florjana. Očitno so bili to časi razcveta in so takratni jezuiti odstopili cerkvico dekliški osnovni šoli. Jestvine pa so praktično dobivali skoraj pred hišo. Krompir v eni izmed hiš na Levstikovem trgu, kjer danes stojijo trgovine s čevlji, češnje, kot se rada spominja teta, pa kar pred vhodom v cerkev Sv. Jakoba. Ko je napočil čas druge svetovne vojne pa so se hodili skrivat pod grad. S pručko, deko in nekaj sladkorja in bili do dobri za nekaj časa.

Moja zgodba se začne še 70 let kasneje, ko je ulica dobila novo podobo – tlakovci, drevesa, simetrična podoba – po Plečnikovih predlogih (iz 30ih letih), vhod v cerkev Sv. Florjana se premakne s takratne Florjanske ceste (danes Gornji grad) na stopnišče v ulico (leta 1933/34 Plečnik uredi zunanjo podobo Sv. Florjana), saj so potrebovali prostor za izgradnjo tramvaja. V marsikatero hišo pridejo tiste vsakodnevne infrastrukture – elektrika, voda (zahvale županu Hribarju, zvestemu človeku za napredek Ljubljane), plin ter kanalizacija (veliki načrti iz konca 19. stol. Janeza Bleiweisa se uresničijo, ko mestu ugleda kanalizacijo). A je ulica v grobem še do danes ohranila takšen izgled. In sedaj ko živim tu, sem končno docela razbral patino štirih letnih časov, ki mi jih je pripovedovala teta. Pozimi zapade sneg, se po ulici sankamo, kepamo – kot je to delala tudi teta v svojih mladih letih. Spomladi so pogledi na grad tisti, ki človeka navdihujejo, poletje je čas, ko ullica oživi, turisti hodijo po več kot 400 let stari poti na grad, se zgubljajo in zahajajo v nemogoče stranske ulice (ki jih ni veliko, a je prefrigano opazovati naravno selekcijo), ne da bi točno vedeli, kakšna zgodovina leži tu. In potem so tu še barve jeseni, šelestenje listja in poslušanje vetra, ki šviga od Prul na grad in nazaj.Narava je očarljiva in zanimivo si je predstavljati kako je Prešeren pesnil v tisti hiši, prihajal pozno v jutro domov, medtem ko bi Robba z zbitimi členki, umazanimi nohti zgodaj v jutro odhajal v delavnico na Stari trg.

In marsikaj se še skriva v tej prelepi in čudežni ulici, česar še do danes nisem izvedel. A ravno ta presek mikrokozmosov mi postavlja takšna zgodovinska dejstva v luč interesa. Če so vas zasrbeli prsti in se sprašujete o kateri ulici je tekla beseda, naj povem da o Ulici na grad (ter Rožni ulici), ki vas bo utrudila, če ji boste želeli priti do konca. In zato tudi že zadnjih 400 let ohranila svojo moč.

Foto: Tomaž Kaštrun - Pogled na karlovško cesto in na hišo z luknjo 23.12.2006

27.12.2006 ob 14:56
Tema: Kultura
Both comments and pings are currently closed.