Kljub temu, da za spletni Jaz* pišem šele sila kratek čas, me je že prešinilo, da bi uvedla novo rubriko. Poimenovala bi jo “prekletstva”. Včasih me enostavno znervirajo stvari, za katere niti nisem sama kriva, a kljub temu nosim posledice. Zadnjič sem se razpisala o mesojedstvu, danes pa mi živčke kravžljajo prazniki in z njimi povezana darila.

Se sprašujete kaj ima z vsem skupaj prekletstvo? Mogoče bo slika malenkost bolj jasna, če vam povem, da so me mati rodili natanko dva dni pred Božičem. Kmalu mi je postalo jasno, da to pomeni le eno, vsepraznično, skupno darilo. Medtem, ko je moj bratec, ki praznuje le mesec dni pred mano, prejemal darila za rojstni dan, Miklavža, Božička/Dedka Mraza in še za god, sem bila sama obdarovana le dvakrat, za Miklavža in rojstni dan/Božička/Dedka Mraza. Godu menda sploh nimam.

Kot otrok sem zaradi tega doživljala prave travme. Prestavila sem si rojstni dan, določila god in o tem seveda vse še pravi čas obvestila. Čeprav so se starši in stari starši ob mojih pogruntavščinah očitno zabavali, pa me žal ni nihče upošteval. Nekje v pozni puberteti sem se s kruto realnostjo sprijaznila tudi sama, prav mi pa še danes ni.

Prazničnega vzdušja, ki ga december vsekakor prinese s seboj, se sicer nalezem in veselim, ampak tja proti koncu meseca me vseeno zgrabi neka otožnost. Verjetno tudi, ali pa predvsem zaradi tega, že nekaj let zapored pred prazniki zbolim. Tako sem vseeno deležna malce večje pozornosti pa čeprav ta ni zavita v pisan papir in okrašena z mašnjo.

26.12.2006 ob 11:19
Tema: Kultura, Prekletstva
Both comments and pings are currently closed.