Sprva sem bila zelo skeptična do blogov. Zdelo se mi je nenavadno, da je nekdo pripravljen javno objavljati svoj dnevnik. Mar jih nismo včasih skrivali kot največje osebne zaklade? Obenem, sem še razmišljala, je blogov toliko, da je težko izbrskati najbolj zanimive in še težje jim je slediti, ker za to pač ni dovolj časa.

Vendar sem se zmotila … Blogom sicer zaradi pomanjkanja časa še vedno težko sledim, vendar sem ravno zaradi blogov ugotovila, da je »tam zunaj« še veliko podobno mislećih. Zadnji takšen primer je bila razprava o mesojedcih in zelenjavojedcih. Veliko nas je, ki nam ne dišita sadje in zelenjava. Juhej! Strinjam se z Miss Nymphee, ki pravi, da smo diskriminirani. Bravo, Miss Nymphee, tako je, kot pišeš: Kumarica res pusti svojo sled in tudi če ne ugrizneš naravnost vanjo, tvoje brbončice še kako dobro okušajo, da je bila nekoč tam.

Izraz diskriminiranost je sicer v tem primeru sicer bolj »joke«. Med nami je veliko drugačnih in mnogi so res diskriminirani. Do zdaj sem videla že dva filma, ki sta pokazala, kako bi bilo na svetu lepše, če bi na drugačne gledali »sa ugla ruže«, kot je rada govorila Nušićeva Gospa ministrica. Če bi drugačnost znali sprejemati in se nasmejati svojim strahovom ali predsodkom. Prvi je bil na lanskem Liffu predstavljeni francoski film Morski sadeži, drugi pa na letošnjem Kaj je moški brez brkov. Za vse, ki ste zamudili slednjega, lahko napišem, da ga bodo letos še predvajali v Cankarjevem domu, in sicer za Silvestrovo. Če pa imate druge načrte, si lahko preberete tudi knjigo Anteja Tomića, po kateri je film nastal. Še bolj duhovita in zabavna je, kot je bil film, če je to sploh mogoče.

22.12.2006 ob 0:37
Tema: Film, Knjige
Both comments and pings are currently closed.