Za razliko od nekaterih, ki so se nad zelenjavo popolnoma navdušili, imamo drugi z njo težave že vse življenje. Sama zase trdim, da imam preprosto smolo. Gledano povsem iz mojega vidika v današnji družbi obstajata le dve vrsti jedcev, vsejedci in vegetarijanci. Vegetarijancem ni bilo lahko, a so si izborili svoje mesto. Brezmesne jedi so prisotne povsod. Če omeniš, da ne ješ mesa, te nihče več ne gleda čudno in izbiraš lahko med celo paleto brezmesnih proizvodov. Kaj pa mesojedci?

Razen dunajskega s pomfrijem je resnično težko najti jed, ki ji ni priložena zelenjava. Debel in sočen steak ti posujejo s peteršiljem. Če ob naročilu pizze poprosiš, da naj je nikar ne posujejo z origanom, te gledajo kot največjega grešnika in namesto, da bi ti prinesli naročeno jed si prisiljen nadaljne pol ure razlagati, da se ti origano pač zatika v grlu. Poseben tretma sem imela, ko sem naročila zloglasni Horseburger. Sestavljen naj bi bil iz kruha in mesa, kar sem tudi dobila, ob tem pa se je ‘kuhar’ še toliko potrudil, da je na folijo, v katero mi ga je zavil, napisal ‘to sploh ni Hors’. Iskanje sendviča v trgovini je pravi podvig. Sendviča s salamo in sirom ni, ne obstaja. Ob omembi diskriminacije pa ti vsak hiti vehementno razlagati, da res ni tako težko odstraniti kumarice. Pa je! Kumarica pusti svojo sled in tudi če ne ugrizneš naravnost vanjo, tvoje brbončice še kako dobro okušajo, da je bila nekoč tam.

Doma ni bilo nič bolje. Starši so mi poskušali zelenjavo približati na vse možne načine. Ker na lep način ni in ni šlo, so poskusili s podtikanjem. Verjetno mi ni potrebno dodatno razlagati, da projekt ni dal željenih rezultatov. Kuhanja sem se potem hotela lotiti sama. Če vzamemo v obzir, da je poleg mame kuhinjo zasedala tudi babica, vam je verjetno jasno, da se ni bilo lahko prebiti do štedilnika. Hladilnik je bil bistveno bolj dostopen in v srednješolskih časih edina rešilna bilka.

Zdaj, ko končno kuham le za dva, je bistveno lažje. Poleg vsega imam še to srečo, da tudi moj moški ni pretirani ljubitelj zelenjave in da mi pri kuhi celo rad pomaga. Kuhanje je dobilo čisto nove dimenzije, kar pa večkrat privede do čudnih eksperimentov.

Zadnjič sem pripravljala čevapčiče. Čevapčiči so ljubezen iz otroških let. Kadar je oče hodil vplačevat loto listke, me je vedno vzel s seboj. Na poti nazaj sva se ustavila še na čevapčičih, oče pa si je privoščil še pivo. Čevapčiči so me z okusom očarali, pivo se mi je zamerilo. Kasneje sem izvedela, da je skrivnost dobrih čevapčičev v tem, da jih zaliješ s pivom. Katastrofa!

Piva v hladilniku ni bilo, moj pogled pa je oplazil steklenico vina. Odločila sem se poskusiti. Najprej sem na maslu popekla čevapčiče, jih dobro popoprala in zalila z vinom. Naključje je hotelo, da ima steklenica rdečega vina Padre Kino precej širok vrat in po zalitju so čevapčiči v vinu dobesedno plavali. Vino je na majhnem ognju vrelo kakšnih 10 minut, potem pa sem čevapčiče postregla ob pire krompirju, ki sem ga zalila z vinsko omako. Mit o čevapčičih in pivu je bil dokončno razbit.

Ni nam lahko, mesojedcem. Poleg težav, ki te spremljajo na vsakem koraku, so tu še večna vprašanja o trupelcih in vesti, ki jih običajno postavljajo ravno vegetarijanci. Ja, tisti vegetarijanci iz prvega odstavka, ki jih nihče več ne gleda čudno. Da ne bo pomote, izbirčna sem tudi pri mesu. Kravice, pujski, kokoške, purani in prebivalci morja. Ostala trupelca pustim lepo pri miru. Moj nos, moje brbončice in moj želodček res ne prebavljajo zelenjave, kar pa še ne pomeni, da nimam nobene vesti. Trupelca, ki jih pripravljam, skrbno izbiram in se po svojih najboljših močeh izogibam kosom, ki so to postali preko mučenja. Kot sem rekla, ni nam lahko. Ni nam lahko v svetu, kjer v večni tekmi v vodstvo prihaja zelenjava.

Foto: Katja Krasko

15.12.2006 ob 0:37
Tema: Užitki, Kulinarika
Both comments and pings are currently closed.