| Moja maroška žlahta 11.12.2006 12:26 | Potovanje, Otroci Lora Power |
 |
Ko smo se na uredništvu lotili številke o otrocih, sem se spomnila moje maroške žlahte. Ijje, matere samohranilke, njenih hčera …, hiše, ki jo je pomagala zgraditi vsa vas, borbe njenega vsakdana. Odpeljalo me je v Agdez, v dolino reke Draa, v dom treh mater in sedmih otrok. Ko sem jih obiskala letos februarja, sem spoznala najmlajšega člana, Rashida, nekajmesečnega fantka. »Ma, saj ni bila nobena noseča, ko sem vas nazadnje videla,« sem se čudila. »Ne,« je pravila Rashida, »v smeteh sem ga našla.«
Misli so odplavale tudi v sirotišnico Nour Najma, modro hišo na jugu Maroka, v vetrovni vasici El Ghazoua. Tam je enainpetdesetim otrokom mati gospa Johanna (64), Nemka. S sinovoma, pomočnicami in volonterji skrbi za zavržene otroke, največkrat jih nekaj mesečne pustijo kar pred hišnim pragom. »Ne predstavljam si, da bi živela drugače,« se med pogovorom toplo nasmehne. »Ti otroci so moje življenje. Z mano bodo, dokler trdno ne stopijo na lastne noge. In ko me ne bo več, v to verjamem, bo Bog poskrbel zanje.«
Zgodbe iz Afrike so spoznanje, da ni mojih, tvojih ali njihovih. Vsi otroci so naši, dragoceni.
