| Pro Life 10.12.2006 14:43 | Otroci Grega Fras |
 |
Pred nekaj tedni se je v naši državici razplamtela debata o plačljivosti splavov, ki jo je v svoji strategiji za dvig rodnosti predlagal sedaj že bivši minister za domoljubne zadeve i gubljenje vremena Janez Drobnič.
O splavu lahko govorimo skozi matematiko natalitete ali skozi ideološka moraliziranja, povsem nova dimenzija pa se odpre skozi osebno izkušnjo, ki to vprašanje prenese iz povsem neprimernega polja javnega v najbolj tiho in osebno izkušnjo. Tukaj je moja.
V mojih mlajših študentskih letih je bilo obdobje, ko takorekoč ni minil mesec brez “rdečega alarma”, kjer je vsak dan zamika menstruacije predstavljal nepredstavljive strahove in dolge ter mučne debate o otrocih, starševstvu in splavu. Zdelo se mi je, da sem v tistih časih v mesečnih miselnih periodah razvil relativno trdno stališče glede vsega skupaj, ki se je vrtelo predvsem okoli mene, moje kariere in moje svobode neobremenjenega veseljačenja. Zdelo se mi je, da sem imel imel pri sebi stvari razčiščene. Otroke bom imel malo kasneje, ko se bom izživel. Tam nekje pri štiridesetih.
Nekje proti koncu študija, ko sem se prenapetih reakcij ob zamujanju menstruacije že povsem navadil, pa me je zadelo. Prišel je klic, menstruacije spet ni bilo, tokrat pa je bila zadeva veliko bolj resna, saj je nosečnost potrdil tudi Clearblue, sem uspel razbrati iz ihtenja na drugi strani slušalke. Takoj sem odhitel v najino študentsko sobico in ihteči glasek trdno objel in mu prigovarjal, da bo še vse OK. V objemu naju je počasi začel premagovati spanec, mene pa je takole potihoma pomirjal občutek, da sva vse skupaj tako ali tako že neštetokrat premlela in da naju do najine “rešitve” loči pravzaprav samo en malce bolj neprijeten obisk pri ginekologu.
Naslednji dan sva šla na kratek sprehod in se ustavila ob leseni klopci nekje v parku. Vedela sva, da naju sedaj čaka pogovor, na katerega koncu se bo imela zgoditi odločitev. “Kaj bova?” me je vprašala prestrašeno. Že par let sem poznal odgovor na to vprašanje in povsem v nasprotju z lastnim pričakovajem do tega, kar bom izustil, sem si na obraz nadel najbolj mirno in prepričljivo podobo, se poskusil sproščeno nasmehniti in dejal: “Otročka bova imela. Najinega otročka”.
Še danes ne vem, kaj je bilo tisto, kar me je v trenutku odločitve privedlo do tega, da sem odreagiral povsem v nasprotju s tem, v kar sem bil prepričan. Zdelo se mi je, da gre zdaj zares. Da je tam daleč nekje vstran nek otroček, ki ima priložnost postati najin. In da je morda tu nekje veliko bližje, kot se mi je zdelo v tistem trenutku, pred mano skrivnost novega življenja, ki je lahko veliko lepša kot izživljanje samega sebe do štiridesetega.
Osem let kasneje, po večeru, ko poslušaš kitarski koncert svojega otroka, v katerem prelepo odigra “Ko fantje vsi…”, ti postanejo stvari malenkost bolj jasne. Zavedaš se, da so odločitve, ki jih nezavedno sprejmeš vnaprej in se ti njihova pravilnost potrjuje nekje v prihodnosti. Pri otrocih je tako, da se ti to dogaja vsak dan znova.
10.12.2006 ob 20:08
Bravo Grega.
10.12.2006 ob 20:45
Vajina zgodba se je lepo iztekla, med mojimi prijateljicami pa so tudi takšne, katerih zgodba se žal ni mogla tako končati. Ni bilo klopce in razumevajočega fanta. Popolnoma se strinjam, da splav ni in ne sme biti kontracepcija, vendar menim, da mora izbira ostati omogočena — za vse tiste, katerih življenje se ne obrne tako, kot se je vajino.
10.12.2006 ob 21:18
Da se razumemo, sem absolutno za Pro Choice kar se tiče ustavne pravice vsakega posameznika, čeprav se tudi tukaj odpirajo težke moralne dileme, kako je s Pro Choice obeh staršev, kadar se pri izbiri za ali proti splavu ne strinjata. Tale, naprimer, je pretežka za mojo pamet.
Drobničeve stupiozne strategije na tem mestu ne bi komentiral, ker je o njej čisto dovolj povedal že premier, glede vprašanja splava in slovenske natalitete pa bi pripomnil tole: osebno sem bil zelo vesel nad podatkom, da se število splavov pri nas iz leta v leto manjša. Mislim, da si tu slovenska ginekologija oziroma ustrezna inštanca, ki se s tem ukvarja, zasluži vse pohvale in kot kaže, bi obstoječo strategijo veljalo predvsem nadaljevati, a hkrati verjetno tudi še veliko postoriti predvsem v smislu preventive ter človeškega odnosa do človeške stiske, ki v takšnih primerih nastane.
Še bolj pa je vse skupaj vprašanje družbenih vrednot. Ja, potebujemo je še veliko več razumevajočih fantov… in deklet in staršev in učiteljev in vzgledov. Ampak potrebno je vzpostaviti tudi družbene vrednote, ki ustavno-pravni Pro Choice naredijo za realnega tudi v resničnem svetu. Včasih namreč pri Pro Choice ni ovira samo sto tisočakov, ampak tudi razumevanje bližnjih in okolice.
Na tej točki je Cerkvi do določene točke seveda povsem mogoče dati prav, pri čemer pa je potrebno Cerkev še enkrat opomniti na logično napako, ki jo v svojem sklepanju zmeraj znova naredi, namreč da se vrednote ne vzpostavlja z uničevanjem drugih vrednot, temveč s sobivanjem z njimi.
Med Pro Choice in Pro Life ni potrebno izbirati. Izberemo lahko oboje.
10.12.2006 ob 21:32
Še eno izkušnjo bi rad povedal.
V tej Drobničevi nebuloziadi so se na racionalnejšem delu debatnega pola omenjali tudi smiselni predlogi, da se da število splavov zmanjševati z aktivno vlogo pri pomoči mladim družinam s strani države.
Se ne morem strinjati bolj.
Je pa moja izkušnja tudi z obstoječim sistemom relativno pozitivna. Kot študentska starša sva na univerzi dobila dodatno leto absolventskega staža, prav tako so nama za eno leto podaljšali bivanje v subvencioniranih študentskih domovih. Prvo leto sva prejemala tudi državno nadomestilo, ki nam je ob štipendijah omogočal skromno, a lepo življenje. Vrtec je bil tudi relativno poceni in tudi državni “survival kit”, ki ga dobiš v porodnišnici, je prav simpatična pozornost.
Na sistemski ravni je torej veliko že postorjenega, še veliko pa je potrebno postoriti. Nam so ob strani stali tudi starši, drugi morda nimajo te sreče. Zato je pomembno predvsem znati pravilno detektirati socialno ogrožene mlade družine in jim ponuditi še dodatno pomoč - v obliki stanovanja, finančne in materialne podpore. Za to sem absolutno pripravljen plačevati davke in če bi mi znal minister to pravilno predstaviti, bi bil pripravljen plačevati še večje.
10.12.2006 ob 23:00
Ja, se popolnoma strinjam s tabo:)
12.12.2006 ob 10:43
Tako rada bi kaj napisala, pa ne gre. Včasih te določena besedila preprosto pustijo brez besed. Se bom raje še malo prepuščala očaranosti nad temle zgoraj, Grega :-)
13.12.2006 ob 2:08
Midva sva bila pa razočarana nad odnosom “države”.Ker sva bila pravkar diplomirana in še ne zaposlena vsaj 1 leto, so (bila) vsa nadomestila minimalna. Ob tem je bilo treba plačat še dohodnino za lansko študentsko delo. Na svojem seveda še nisva. Jaz sem brez službe - naj plačujeva vrtec ali ostanem doma? (vsekakor bi raje zaposlitev v svoji stroki…)
13.12.2006 ob 19:14
No, tudi iz naših “nadomestil” nismo ravno obogateli, ampak nekaj je pa bilo. V bistvu me je to takrat celo presenetilo - pravzaprav od države nisem pričakoval čisto nič, malo pa je vseeno več kot nič. Na svojem nisem tudi jaz, kljub temu da zadnjih osem let delam kot norc, tako da služba očitno tudi ni rešitev :)
Glede vrtca pa osebno zagovarjam čimhitrejši odhod v vrtec, najprej zaradi po mojem mnenju pozitivne zgodnje socializacije otrok, potem zaradi tega, da se povratno socializirajo še mamice in na koncu zaradi tega, ker boste na ta način definitno hitreje “na svojem”.