| Razpetost 8.12.2006 20:46 | Užitki, Otroci, Knjige Sonja Merljak Zdovc |
 |
Odkar sem mamica, še bolj občutim razpetost med dolžnostmi in željami. In vsakič znova se sprašujem, kje je meja. Kdaj sem Sonja, kdaj sem mama, kdaj sem partnerka in kdaj zaposlena ženska?
Mame smo vseh oblik in vrst. Nekatere ženske so recimo v trenutku, ko so postale mame, opustile vse drugo in se zatopile v svet svojega malčka. Druge so šle v službo že skoraj takoj po tistem, ko so prišle iz porodnišnice. Jaz žongliram med potrebo, da nekaj ustvarjam, in skrbjo za Jerneja. Prav zanima, kako uspe drugim loviti ravnovesje med enim in drugim svetom; med tistim, kjer je na prvem mestu otrok, in tistim, kjer otroka ni (recimo službo).
Zanima pa me tudi, kaj druge mame naredijo, da se sprostijo po napornem dnevu. Ugotavljam, da moji možgani zvečer lahko predelajo samo še kakšen CSI, vse drugo zahteva že preveč napora.
Enako je s knjigami: kakšna kriminalka (obožujem Patricio Cornwell, Colina Dextra in na primer Colina Forbesa; tudi Henning Mankell je zakon) ali ljubezenski roman (založba Učila je bila sicer med nedavnim knjižnim sejmom pohvaljena, toda jaz imam kar nekaj pripomb na račun prevajalca oziroma lektorja, kdorkoli pač je že odgovoren za porazno slovenščino na primer v knjigi V njenih čevljih) še gre, vse drugo pa je že preveč zahtevno branje te dni.
Čeprav nameravam kmalu v knjižnico in potem pogledati, če bom zmogla prebrati Skubičev Fužinski bluz. Grenki med mi namreč ni bil preveč všeč. In zvečer se preprosto ne morem »pogajati« z avtorjem. Aja, pa še Zadie Smith imam na seznamu »must read«. Menda so Beli zobje zelo zabavno branje.
9.12.2006 ob 23:53
Sonja, s tvojim vprasanjem se ukvarja vrsta ljudi po vsem svetu. In ne le mamice, tudi vrsta znanstvenikov :-) Podrocje se imenuje “work balance” in med drugim pise doktorat na Harvardu na to temo Spela Trefalt (morda se je se spomnis iz njenih televizijskih casov). Precej zanimivih člankov je objavljenih na to temo.
Jaz zelim vsako minuto preziveti z nasim sonckom in tako se znanosti in drugim strastem posvecam, ko malcek spi. Na sreco mi daje materinstvo neskoncno energije in motivacije, tako da neprespane noci zaenkrat niso prevec naporne.
10.12.2006 ob 11:39
V bistvu meje ni in vse se prepleta. Kako krmarimo med vsem tem, je pa zelo različno. Sicer pa - pravkar pišem tole s hčerko v naročju, ki se doji in dremucka obenem :)
Sprostitev? Premalo. Sem in tja kakšen tek in klepet s mojimi prijateljicami. No, zdaj sva najela sosedo za varuško, bom poročala kako se obnese,
Knjige? Končno sem se naveličala starševske literature in se vračam nazaj k leposlovju.
10.12.2006 ob 20:51
Nisem vedela, da na to temo nastajajo celo doktorati:)
Moram priznati, da sem sama bolj kot Hirkani. Kaj vse sem že počela, ko se je Jernejček dojil … No, še največkrat sem brala … Sicer pa se kot Anja znanosti posvečam večinoma takrat, ko spi, ampak — hvala bogu za mami, ki je v bližini — včasih lahko to počnem tudi takrat, ko pride na obisk in se potem onadva zabavata brez mene. Hm, mogoče je to povezano tudi s tem, da zdaj že bistveno manj spi kot prve mesece in da mene potem včasih zamika, da bi vseeno počela še kaj drugega:)
10.12.2006 ob 23:52
Mamice smo res podobne žonglerjem, ko kombiniramo vse vloge, ki jih imamo v življenju :-) Drugace pa puscam knjige v blizini Junove blazine za igranje in ce se med iganjem kdaj sam zamoti na hitro (ampak res na hitro :-))) kaj preberem. Vcasih pa njemu berem na glas in se prav zabava, vcasih celo bolj kot jaz. Pa zadnje tedne mi je uspelo zvecer celo skocit na koncert in en novoletni sprejem (hvala mami), da sem dobila malo sveze inspiracije.
11.12.2006 ob 22:56
Ja, brez naših staršev bi si težko kaj privoščile:) Hvala bogu, da jih imamo v bližini. Tistim, ki jih nimajo, je veliko težje. Jernejčku sem poskusila brati, pa ga še ne zanima. Tako da so knjige še vedno moja domena:)
15.12.2006 ob 0:41
Sprostitev? Imela sem tri otroke, stare - 7, 1leto in 1 mesec. Dokler ni bil najmlajši star dve leti - da je bil brez pleničke in začel hodit v vrtec, je bil zame enostavno pekel na zemlji. Živela sem v tujini, nobene babice, nikogar ni bilo. Potem pa se je počasi odprlo. Sprostitev je bila, ko je može otroke odpeljal ven, sem sedela na kavču in zadihala.
Kakšne knjige!!! Tanauček se je ponoči zbudil in jokal po 3 krat, 4 krat. Zjutraj sem se vedno zbudila “komaj živa”. No, ampak zdaj se je vse uredilo. LP