Večkrat sem razmišljala o tem, kako sporočiti bralcem, da je imeti otroke lepo, če pa še nimam svojih otrok. Edina stvar, ki je skupna vsem ljudem, je izkušnja otroštva. Vsi smo bili nekoč otroci. Preden sem zagrizla v temo tokratne številke – ljubezen do otrok – sem se posvetovala z mamo. Kako simbolično.

Starši so drevo življenja, s katerega ’smo padli’ in na katerega se lahko vedno naslonimo. Prav zato je govoriti o otroškem svetu brez staršev popolnoma nesmiselno. »Na svetu ni nič lepšega, kot imeti otroke«, mi je takoj začela opisovati izkušnjo starševstva moja mama. »Iskreni dotik z dojenčkom se v času odraščanja prelevi v iskreni pogovor, kar je najpomembnejše. Za svoje otroke si sposoben delati čudeže, ki jih za druge nisi. Zanimivo je, kako vse to zmoremo«, je nadaljevala. Ob njenih besedah se mi je takoj zazdelo, da bo ugrizniti v to jabolko - novi Jaz - nekaj novega, a tako neprecenljivo lepega. In je tudi bilo.

Otroški svet je svet iskrenosti, brezskrbnosti, odvisnosti, ranljivosti, iznajdljivosti, topline, odraščanja, spreminjanja, previdnosti in s tem napak, zahtevnosti … Ljudje kaj hitro radi tistim, ki ne glede na svojo starost ohranjajo v sebi otroško dušo in se z njo še znajo poigrati, pripisujejo nedoraslost, pa ni vedno tako. Pavle Ravnohrib v kolumni razmišlja tudi o tem, kako so danes otroci postali pomanjšani odrasli. »Otrok ima predvsem pravico biti otrok, majhen, nežen, nebogljen …« nas opozarja.

Za zimsko branje smo izbrali široko paleto sogovornikov, ki so na različne načine povezani z otroki – s starševsko izkušnjo ali kako drugače. In prav vsi prinašajo tankočutna in zanimiva odkritja. Skupna jim je neizmerno močna čustvena vez z otroki.

4.12.2006 ob 9:44
Tema: Tiskana izdaja, Otroci
Both comments and pings are currently closed.