Ne me narobe razumeti. Obožujem otroke. Cenim njihovo iskrenost. Odnos do okolice. Njihov pogled, ki ti da jasno vedeti, kaj si mislijo. Iskrenost. Egoizem.

Pa sem jih imel v petek ravno prav dovolj, da je morala ostala na zavidljivi ravni, ko je zadnja fotka zapustila moj računalnik in se pretopila k Gregi, ki vestno skrbi, da se moja fotografska lenoba v reviji ne pozna.

Otroci so super zadeva. Ne samo do te mere, da ga je fino imeti doma tistih par ur ter nato vrniti izmučenim staršem, ampak do te mere, da se veselim, ko bom jaz nekoč ‘izmučen starš’, ki pride po svoje otroke.

Tu pa se pojavi problem, ki me je dodobra izmozgal v preteklih enaindvajsetih dneh: otrok ne razumem! Bil sem otrok, vem kaj je otroštvo (prekleto dobro sem si zapomnil, kaj je puberteta) in občudujem jih bolj kot marsikaterega odraslega. Ne morem pa jih kupiti v lokalni turistični agenciji ter jih spoznati na drugi strani luže. Ne morem jih niti odpreti, naliti in popiti, kot sem lahko spoznaval dve številki nazaj.

Mama je prevajala v razumno slovenščino, skrivnost je ostala, zakaj hudiča se tako bojijo črne škatle, ki začne bliskati, ko jo ‘dede’ začne uporabljati. Še najhuje: kako enajstmesečni osebi razložiti, da naj dela svoje delo ter se hkrati pretvarja, kot da me ni v prostoru. Čas fotografiranja je bil usklajen z njihovim bioritmom, hkrati pa sem lahko le upal, da nisem nek bau-bau ter da imajo ravno tisti dan dober dan.

Na koncu dneva, ko sem se vozil proti domu, so slike fotografij na aparatu puščale precej slab občutek. Nikakor nisem bil zadovoljen s tem, kar sem posnel, veliko več je bilo stvari, ki sem si jih želel posneti … Po par dnevih so posnete slike začele dobivati svojo veljavo. Pokazala so se čustva. Pokazala se je tista prvinska, brezpogojna ljubezen med starši in otroci, ki je sam nisem sposoben razumeti. Ker (še) nisem starš.

Bom pa.

26.11.2006 ob 2:07
Tema: Iz ozadja, Fotografija, Otroci
Both comments and pings are currently closed.