Naj mi nihče ne očita, da je ta zgodba sentimentalna. Predvsem zato, ker je resnična. Ko sem izvedel zanjo, sem si zaželel, da bi jo poznalo čimveč ljudi. Morda bo ob njej nekomu več pomenilo vse tisto, kar ima, a se tega ne zaveda dovolj.

Majhna vasica na Hvaru, v prvih letih dvajsetega stoletja. Revščina je velika. Tudi v te odročne predele na koncu sveta so začele prihajati govorice o obljubljeni deželi na koncu sveta. Nekaj vaščanov je že odpotovalo v Novo Zelandijo in njihova pisma, ki so prihajala domov, so bila navdušujoča. Tam so našli veliko plodne zemlje in prostora. Prijazna narava in urejeno okolje sta jih povsem prevzela.

V vasi sta živela tudi Ante in Mare. Njuna ljubezen je zagorela hitro in močno. Njuno življenje bi potekalo drugače, če se Marin oče ne bi odločil, da poskusi srečo v svetu in da tudi sam odpelje družino v Novo Zelandijo. Zbral je denar za vozovnice in najavil odhod. Za veliko ljubezen med Antejem in svojo hčerko seveda ni vedel.

Kaj se je v mladeniču in lepem dekletu takrat dogajalo, si lahko samo mislimo … Večer pred družinskim odhodom na dolgo pot sta se Ante in Mare srečala. Znano je le to, da je Ante prizadeto in natančno povedal svoji dragi, da se bo ubil, če bo odšla, ker jo ima preveč rad, da bi živel brez nje.

Naslednjega dne, ko so bili kovčki in vsa družina že na ladji, je na obali stal tudi Ante, vendar odhoda ni želel gledati, tako kot drugi vaščani. Obrnil se je on odšel, Mare pa je to videla, v zadnjem trenutku skočila z ladijske brvi in stekla za njim.

Ladja je odplula, na obeh delih sveta se je začela nova zgodba. Bila je srečna in nesrečna hkrati. Zaljubljenca sta se poročila in si ustvarila družino, vendar so bili časi peklenski. Prišla je druga svetovna vojna, rodilo se je šest otrok, dva sta umrla, revščina je bila velika. Družina je živela samo od svojih pridelkov, Ante je bil vse življenje kmet in ribič.

Marina družina je uspela v Novem svetu, včasih so poslali kak dolar svoji izgubljeni hčeri. Vendar se niso nikoli več videli. Ko so postala potovanja cenejša, so bili že prestari za takšne stvari. Mare je samo enkrat dobila obisk, ko je imela osemdeset let, jo je obiskala nekaj let mlajša sestra.

In tako sta Ante in Mare živela skupaj do konca svojih dni.

Danes usoda, ki bi bdela nad zaljubljenci, ne deluje več na enak način. Na srečo ali na žalost, tega ne vemo. Ljubezen, tako kot paradižnik ali rajski sadež, kot so mu rekli, ne raste več pod žgočim soncem, ampak v topli gredi. V neizmernih količinah, za vsakogar, poceni, z lepo barvo, natančno predvidene oblike. Okus pa je voden in plehek, čisto drugačen, kot tisti, ki ga ima zrel paradižnik, ki zraste na soncu, ko mu to ukaže narava.

23.11.2006 ob 20:27
Tema: Potovanje
Both comments and pings are currently closed.