V (več)mesečnem procesu nastajanja ene številke Jaza se zamenja nešteto faz. Tako kot ima dnevnik, tednik svoje zakonitosti, ima svoj miselni, delovni ciklus tudi mesečnik.

Najprej ga samo sanjaš od daleč, se približuješ glavni temi in drugim rubrikam, o njih konstantno razmišljaš, pišeš ideje, svoje dodaja igra možganov s člani uredništva in proces deljenja pogače - dela med ustvarjalci. Abstraktna faza dobiva počasi obrise. Nato sledi tisto ustvarjalo zatišje, ko se vsi v delovni vnemi poskrijemo, vmes nas obišče še blažen občutek, češ, saj bo vse šlo. Proti koncu, ko prihajam do rokov oddaje, na plano šibne stiska, da ne gre nikamor, ker vsi gostje nekaj prestavljajo, so bolni, ne odgovarjajo novinarjem … in če bi bila po naravi kolerik, bi se mi v tej fazi neštetih kordinacij lahko zmešalo.

Vse to spremljajo listki in seznami, že ne vem kolikokrat počečkani, z vsemi popravki datumov in vsebine. Tukaj sem bila jaz z Jazom do danes.

In da ne pozabim najbolj svete in nenehno spreminjajoče se razpredelnice. To je gospa excelova razpredelnica, kjer so zapisani vsi avtorji, razdeljeni članki po rubrikah, njim namenjene strani, telefonske številke zame in Urbana, urednika fotografije. Sprva ima zadnja od nešteto kolon, s katerimi imam (včasih navidezen) občutek, da imam vse pod kontrolo, predvidene datume oddaj in najlepša faza je, ko se v njih zamenja datum z zelenim napisom: “Imam!” A to se zgodi šele po skupnem delu z urednikom fotografije in lektorjem. Več je zelenega, boljši je občutek, logično.

Tetris besedil in fotografij (njihova pot ima tudi svoje zakonitosti) se pridno zlaga skupaj in revija nastaja. Tista razpredelnica v računalniku se obnavlja po računalniških pravilih, a tista sprintana dobi vsak dan kakšno novo čačko, najprej s kemičnim svinčnikom, drugič s flomastrom vijolične barve, tretjič zelene itd. , kot da mi mora služiti do konca. In nanj še dodatno limam “piltke”, te male lističi z nešteto zaznamki, kaj bo kdo naredil, kaj še potrebujem, koga še pokličem, nešteto številk, misli … Ko zaključim številko Jaza na studiu Arsenal, se simbolično vseden, se jim nasmejim in s tem svoji železni srajci-navadam in jih vržem stran.

Jutri bo začel novi Jaz, v katerega bo vtkana ljubezen do otrok, dobivati svojo podobo. Z jutrišnjim dnem nastopi doba sprintanih postavljenih strani, ki so ob koncu po vseh korekturah vseh mogičih barv tudi že bolj podobne božičnim dreveščkom.

Ampak vse ima svoj čar.

20.11.2006 ob 20:54
Tema: Iz ozadja, Mediji
Both comments and pings are currently closed.