Še sam nad sabo sem presenečen, kako me pravzame kulinarika in kako uživam ob tem. Priprava jedi je podobna meditaciji. Veselim se, ko stvari nastajajo pred mojimi očmi. Imam občutek, da bo stvar v vsakem primeru enkratna. Prinesla bo ugodje in skorajda veselje. Stvar pa ni tako preprosta kot se sliši. Pred kratkim sem se razveselil izvirnega kulinaričnega izuma. Vsaj zase lahko trdim, da za ta postopek še nisem slišal.

Na vrtu gojim rukolo. Ko je sveža, jo dodajam solati in drugim jedem. Prija mi njena blaga pikantnost, svežina in okus. Imam občutek, da je tudi zdrava in da pospešuje procese v telesu. Ne vem, katere. Že katere.

Porezal sem so in posušil kot začimbo. zdrobil sem jo v dlani in dobil zanimiv posip, ki je uporaben na veliko načinov. Ima nekoliko grenek okus, vendar zelo podben svežemu okusu rukole. In zdaj se začnejo kombinacije: najprej sem jo posul po krompirju. Zelo prijeten okus je dala tudi sveži solati, pa še barvni kontrast s temnejšim rukolinim posipom je zanimiv.

Sledijo testenine s posušeno rukolo: izvrstno. Rezanci za predjed ne potrebujejo ni drugega kot posušene liste rukole in nekaj kapljic olivnega olja ter nekaj naribanega parmezana. Izvrsten je bil tudi zajec z rukolo. Nekoliko čvrsto meso sem narezal na manjše koščke, ga začinil, zmešal z mehko kuhanim krompirjem in posul s sušeno rukolo.

In tu nastane težava: kako naj zaščitim svoj izum? Kje v Evropski uniji bi lahko prijavil svoj patent? Kako naj ostane zapisano v zgodovino, da sem ravno jaz, nihče drug kot ravno jaz, izumil ta recept, ki se bo zdaj, ta trenutek, začel širiti po v vsem svetu.

Nekje v Italiji bodo zagotovo kmalu začeli kopati temelje za novo tovarno in začeli jo bodo tržiti po svetu, mene pa bodo obšli. Razglasili bodo, da je nekje v predmestju mesta Zaferelli ob reki Giglioli že v 12. stoletju nek menih prideloval suho rukolo (kar ni res) in trdil, da ima številne zdravilne učinke (tega ni mogel ugotoviti, ker sem rukolo v obliki začimbe odkril jaz, ravno jaz). »Rucola secca sott’olio vergine« bo potovala na vse celine sveta, debeli trgovci bodo obogateli.

Kaj naj naredim? Naj sploh objavim ta recept? Naj ga imam raje kot skrivnost svoje kulinarike in jo predam svojima sinovoma na smrtni postelji? Morda bo njima uspelo narediti imperij iz mojega izjemnega odkritja. Kulinarična dilema, kot bi se reklo.

15.11.2006 ob 14:36
Tema: Užitki, Kulinarika
Both comments and pings are currently closed.