Poklic potopisca poleg potovanja zajema tudi pisanje potopisa. Enostavnejša oblika potopisa so reportaže, bolj zahtevna pa potopisne knjige. Če se potopisno knjigo odločiš izdati v samozaložbi, te čaka večplastno podjetje, kjer sam odigraš vloge pisatelja, po možnosti tudi fotografa ter agenta, urednika, založnika in promotorja.

Vse kar vem o izdajanju knjig sem se naučil ob izdajanju svojega knjižnega prvenca Kilometri Sredozemlja, v katerem sem opisal svoje enoletno kolesarsko potovanje po vzhodnem Sredozemlju. Pri tem so mi prvič v življenju koristile številne teoretične prvine mojega univerzitetnega študija poslovnega menedžmenta, od izdelave poslovnega načrta, prek upravljanja s časom, kvaliteto, človeškimi viri in financami, pa do marketinga, prodaje, odnosov z javnostmi in računovodstva.

Kar se tiče same knjige, pa me je oblikovalec Tomaž Nečemar med najinim prvim sestankom postavil na trdna tla s svojimi vprašanji: Kdo ti bo lektoriral besedilo? Kdo ti bo pomagal izbrati fotografije? Kdo ti jih bo skeniral? Kdo obdelal in kdo pripravil za tisk? Kdo ti delal računalniški prelom? Kdo ti bo delal filme? (moj odgovor: filme že imam, diase!) Kdo ti bo knjigo tiskal? Kdo ti jo bo distribuiral? Ko sem poiskal odgovore na vsa Tomaževa vprašanja, je bila knjiga nared, da pristane na knjižnih policah.

Moje zadnje potovanje me je vodilo po Afriki. S kolesom sem potoval od Rta dobre nade do Kilimandžara. Po povratku domov sem se usedel in napisal besedilo svoje naslednje knjige z naslovom Kolo, severovzhod. Odgovorov na Tomaževa vprašanja se še vedno dobro spomnim. Čas je, da zavrtim telefon in zapleteno kolesje samozaložbe ponovno spravim v pogon.

13.11.2006 ob 20:37
Tema: Mediji, Potovanje
Both comments and pings are currently closed.