| Kako daleč od doma se začne potovanje? 7.11.2006 10:35 | Neuvrščeno, Potovanje Urban Štebljaj |
 |
Ravnokar sem se vrnil iz lokalne picerije, prebral celotno številko Jaza, vmes nekje pa sem bil na potovanju. V svojem življenju sem videl kar nekaj tujih krajev in celin. Zakaj? Zato, ker je bila možnost, zato, ker me je zanimalo, ker sem voyeur in rad opazujem ljudi (mogoče tudi delno povezano s poklicem, ki sem si ga izbral).
Že nekaj časa me begajo dejanje in izjava, povezana s potovanji: v Fortalezzi sem po parih dneh hranjenja v restavraciji tipa Comida-a-quilo (jej na kilo) protestiral, da pojdimo nekam drugam, nekam, kjer ne bom jedel dve uri starih zrezkov in posušenih makaronov v nedoločljivi omaki. Hočem hudičevo slavni goveji zrezek, narejen po brazliskih standardih. Odgovor prijatelja, ali pa vsaj smisel odgovora, se je glasil nekako v stilu: to je Brazilija, tu je najceneje, tako ‘normalni’ Brazilci jedo in tukaj je prava Brazilija. Od takrat naprej sem si ga želel povabiti v Sotesko, prisilno naslednico Šumija, na pomarančni sok in ljudi, ki so postali inventar zakotnih in netrendovskih gostilnic centra Ljubljane.
Kje je tu vzpotrednica: na obeh krajih se zadržujejo ljudje nižjega socialnega sloja, ki so po prijateljevih besedah ključni za spoznavanje države in njene kulture. Hkrati pa sedaj, po vrnitvi iz prej omenjene lokalne picerije, niti ne potrebujem hrane na kilo na glavni ulici Foratelzze, slavnih brazilskih zrezkov ali Soteske na Gregorčičevi.
Po poslušanju pogovora, v premoru, ko se je ena super uspešnica skupine Roxette pretvorila v drugo super uspešnico, se je je zaslišal dokaj klasičen pogovor, ki mi je odprl nov svet. Svet dveh moških in rahlo zdolgočasene črnolaske, ki so se posedli pri sosednji mizi. Po stilu oblačenja in njihovih pričeskah mi je moja domišljija (neobjektivno) pričarala njihov svet. Njihov svet, ki mi je fizično oddaljen par sto metrov. Pa vseeno tako zelo drugačen, skorajda neprepoznaven. Tako zelo drugačen od obiskovalcev poceni hranilnice v brazilski obcestni restavraciji ali jedcev dražjih zrezkov na peščeni plaži, tisoč kilometrov stran od Ipaneme.
Potovanje se začne tisti hip, ko vzdigneš lastno rit s svojega kavča in prestopiš prag doma. Svet, ki sledi nato, je svet, ki ga definirajo ljudje, ki jih srečas na poti - do pač kamorkoli. Lahko je to Brazilija s svojo kulturo ali pa zgolj lokalna picerija.
8.11.2006 ob 9:11
Dobr si to napisal. Potuje se z glavo, ne z nogami. Jules Verne ni bil nikol v afriki, pa je napisal “Pet tednov v balonu”; in to približno istočasno, ko je Levstik taval od Litije do Čateža.
8.11.2006 ob 9:50
Sam to je res. Jaz večinoma odjebem nasvete lonelyplanetov in grem jest tja, kjer vidim polno domačinov. Ta taktika nikoli ne razočara.
8.11.2006 ob 14:17
@kolesar: hvala. Nekaj let nazaj je bila v Ameriki velika afera v zvezi s potovanji. Nek novinar, zdi se mi New York Times-a je izredno učinkovito produciral potopisne reportaže. Za veliko manj denarja kot ostali kolegi. Kasneje so ugotovili da je potoval zgolj s prstom po zemljevidu in miško po internetu :-)
@ivan: vedno so mi zanimivi ljudje ki jim je LP kot biblija. Sem si zadal, da bom en dan preveril kaj v Ljubljani priporočajo.
8.11.2006 ob 17:48
@urban: to sem jaz naredila, ko smo dobili prvi LP za slovenijo. Je bilo kar zanimivo. Takrat sem prvič na primer izvedela, da imamo v Ljubljani diplomatsko in muzejsko četrt…:)
14.11.2006 ob 19:04
Hm, no vidiš Sonja, tega tudi jaz nisem vedel. Nekak si predstavljam da je Prešernova ulica razmejitvena črta med diplomatsko in muzejsko :-)
22.11.2006 ob 17:00
ja, se strinjam s teboj… moja potovanja se zacnejo ze ko grem spat, takrat odplavam v svoje sanje… ko pa se spravim iz postelje je to nova pot, novo popotovanje in odkrivanje novih poti… p.s: cestitke vsem na tej www.jaz.si poti!
izredno pohvalno, se se oglsim!