Ponedeljek pred praznikom je medijsko najbolj mrtev čas, branje in gledanje dnevnikov je mučno tako za ustvarjalce kot za njihove bralce in gledalce. Se pač ne dogaja nič posebnega, zahtevano število sekund in znakov pa ostaja isto. Rešitev so “zanimivi” prispevki, a kaj ko so zanimivi gosti na dopustu ali hočejo mir. Pa še škoda je porabit zanimivo temo takrat, ko je najmanj bralcev in gledalcev. In tako se je v Odmevih na dan pred reformacijo zgodil prispevek o blogih.

Uvodna reportaža na ravni kratkih poročil, očitno nepripravljen voditelj in gost, ki se mu ni ljubilo niti misliti, kaj šele govoriti. Nič posebnega, a vseeno škoda. Vprašanje o razlogih za pisanje blogov je namreč res zanimivo in vsaj občasno poskuša nanj odgovoriti vsak, ki to počne. Do naslednjega semestra, ko spet začnemo s predmetom “Elektronsko trženje”, bo to temo pač potrebno resno raziskati. Za prvo silo pa kratko introspektivno poročilo.

Ko sem v prvem razredu prebral knjigo “Fantu so zrasla ušesa”, sem Tonetu Seliškarju napisal pismo, moje prvo pismo. Gospod pisatelj mi je poslal svojo sliko in napisal, da bom lahko tudi jaz pisatelj, če bom veliko pisal. Zato sem začel pisati dnevnik in to počel skoraj celo osnovno šolo. Ampak v neki pubertetni krizi sem vse te zvezke zažgal v okviru pomladanskega čiščenja vrta. Absolutna izguba za moje biografe, vendar sem se potem počutil bolj varnega. Dnevniških zapiskov pač nisem želel deliti z mamo, ki je stikala po moji sobi in zagotovo jih ne bi nikoli objavil na internetu. Občasno sem kasneje še kdaj napisal to, “kar me je tiščalo v duši”, ampak samo za mojo dušo. Pri tem je bistveno, da me ni morilo vprašanje, kaj si bo mislil bralec.

Druga oblika pisanja, ki je po moje prava geneza pisanja blogov, je pisanje razglednic in kasneje pisem. Začelo se je z “Dragi domači, tukaj se imamo zelo lepo in znam že malo plavati”, ko sem bil prvič v koloniji mariborskega TVD Partizana v Rovinju. Prava dolga pisma sem začel pisati v četrti gimnaziji, ko sem staršem in sošolcem s Prve gimnazije opisoval moja teksaška doživetja. In ta obdobja pisanja dolgih pisem “dragim domačim”, sem imel potem še v vojski, pa med podiplomskim študijem v Chicagu, in skoraj vedno, ko sem manjkal od doma. Na potovanjih ima pisanje pisem pač svoj smisel, z njim se lahko razbremenimo kulturnega šoka in malih stisk, uredimo misli za nazaj in planiramo naslednje korake. Pogojno je vse to lahko zanimivo za naslovnika, s komunikacijo se ohranja psihična bližina in ko se vrnemo, lahko govorimo samo o tistem, kar nismo znali ali upali zapisati.

Pisanje bloga na potovanju, službeni poti, v vojski ali zaporu je podobno pisanju pisem svojim domačim. Z opisovanjem dogodkev in doživljajev jim sporočaš, da si dobro, da jih pogrešaš in se veseliš vrnitve; naj te torej ne pozabijo. In ko se vrneš, pač nehaš pisati pisma dragim domačim. Lahko pa začneš pisati nova pisma tistim, ki so ostali na drugi strani in so ti mogoče postali celo bolj dragoceni, jih zdaj bolj pogrešaš kot družino.

Moja tradicionalna domačijska in fizična logika seveda v spletnem svetu velja samo pogojno. Koncepti družine, doma, potovanja, odsotnosti, vrnitve so zgolj pripomočki za opisovanje dogajanja in občutenja, ker čas in prostor nista več omejitvi. Bolj ali manj občasni prebivalci navideznega sveta se počutimo stalno na poti, vedno stran od svojih domačih, h katerim se ne želimo vrniti, ker jim imamo še toliko za povedati.

31.10.2006 ob 10:33
Tema: Neuvrščeno, Internet
Both comments and pings are currently closed.