| Jaz in novi mediji 29.10.2006 14:36 | Mediji Grega Fras |
 |
Še dobro se spominjam hitre analize, ki mi jo je pred leti navrgel Styriin skavt, ki je prišel v Slovenijo raziskovati možnost vzpostavitve nove revije: »Čeprav je medijski prostor pri vas porazen, so z njim pravzaprav zadovoljni vsi igralci. Med seboj so si lepo porazdelili bralce in oglaševalske prihodke in življenje teče naprej brez večjih pretresov. Obstaja nekakšen tih gentlemanski dogovor, da nihče ne posega preveč na drugo stran in ne ruši tega občutljivega ravnovesja. Težka bo.«
To je bilo kakšen mesec dni pred tem, ko nam je pri Kolektivu uspelo na Delu doseči sklep uprave, da gremo skupaj v izdajanje samostojne in neodvisne politično-lifestyle revije. Klic tam nekje po deseti uri zvečer, v katerem mi je bilo sporočeno, da je sklep uprave sedaj podpisan in da imamo končno črno na belem, da bo naš medijski projekt resnično zaživel, mi bo ostal za zmeraj v spominu. Naslednjih 24 ur se je evforija naše ekipe prelevila v prvovrstno politično kriminalko, ko sem dobil nov klic, da je sklep uprave umaknjen, kar »se ni zgodilo še nikoli« in da se Delo umika iz projekta. V glavi so mi še dolgo zatem odzvanjale besede Styriinega skavta: »Obstaja tih gentlemanski dogovor… Nihče ne posega preveč na drugo stran…« Verjetno je bil v tistih 24 urah potreben le en gentlemanski telefonski pogovor. In zadeva je bila urejena. Naravno ravnovesje ni bilo načeto.
Vseeno pa se je v naslednjih mesecih začela slovenska medijska pokrajina – ravno in predvsem na Delu – radikalno spreminjati, čase gentlementskih dogovorov je zamenjal brutalni politični stampedo totalnega medijskega prevzema. Le kakšen mesec ali dva po podpisu sklepa uprave je Delova uprava letela. Prišel je nov začasni predsednik uprave, zamenjali so se ključni uredniki, medijsko lastništvo se je začelo preprodajati v veliko širšem konktekstu kot zgolj v medijskih ambicijah. Ravno pred dnevi smo izvedeli, da je KD, ki je pred letom dni kupil 19,99% lastniški delež Dela, le-tega prodal Abanki po nižji ceni, kot ga je precenjeno kupil pred letom dni. Ker seveda nihče ne verjame, da je Gantar tak diletant, da bi mu v letu dni uspelo zafurati slabo miljardo tolarjev, kolikor jih je z odkupom in prodajo Dela uspel zapraviti, že ptički na veji čivkajo, da je KD lastništvo Dela le začasno parkirala v svoji naslednji prevzemni žrtvi.
V retrospektivi sedaj besede Styriinega skavta seveda delujejo sila naivno, a mu ne gre zameriti, saj od avstrijcev pač ni pričakovati, da bi lahko razumeli slovenska pravila igre in lahkotnost prepletenosti slovenskih političnih in gospodarskih »gentlemanov«, saj je skoraj nemogoče verjeti, da bi se tako eklatantni kriminal, ki se poleg vsega skupaj izvaja še tako zelo očitno na očeh celotne javnosti, lahko nekaznovano dogajal.
Ob vsem tem pa pred kakšnima dvema mesecema izvem, da je moj stari prijatelj Janez Damjan, ki je bil med drugim tudi eden prvih recenzentov Kolektivovega poslovnega načrta, od Financ odkupil licenco za revijo Jaz in jo začel samostojno izdajati. Sprva sem se le nekoliko nasmehnil ob vsej naivnosti tega vrhunskega slovenskega marketinškega strokovnjaka, češ, teorija je eno, praksa pa drugo, kasneje pa sem – morda ali celo predvsem iz lastne izkušnje ustvarjanja medijev – začel njegov angažma in entuziazem vse bolj spoštovati in ceniti ter mu pri vsem skupaj ponudil vso pomoč, ki mu jo lahko dam.
Tako sem ponosen, da sem skupaj z Juretom, Urbanom in Katko, morda tudi sam dodal kakšen košček v ta neznansko kompleksni mozaik ustvarjanja novega medija, ko smo se poleg tiskane izdaje lotili še spletnega bloga Jaz, ki bo, srčno upam, predstavljal dinamični in inovativni vsebinski ter trženjski kanal novega Jaza in tako prispeval k večji prepoznavnosti in uspešnosti tega novega medija na slovenski medijski sceni.
Navada je, da se ob takšni priliki napiše nekaj v smislu Jazu na pot… Jaz so pogumne, strastne sanje nekega jaza, ki si jih želi deliti in družiti z drugimi jazi in ustvariti široko in prepleteno skupnost mnogih jazov. V tem smislu je Jaz nadvse raznovrstna osebnost, kot medij seveda zmeraj znova čudoviti sociološki eksperiment iskanja širše identitete, večnega iskanja na vprašanje, kdo sem jaz in kdo si ti.
Jazu na pot? Na poti mu želim čimveč velikih, raznovrstnih in lepih jazov. Jazu želim, da čimprej postane Mi in da pri tem nikoli ne pozabi vsakega posameznega jaza.
