| JAZ* - november 2006 - Potujem, torej sem 26.10.2006 13:27 | Tiskana izdaja Katja Krasko |
 |
Aristokratski vojvoda Des Esseintes kot glavni lik v romanu Proti toku, napisanem v daljnem 19. stoletju, spozna, da obstajajo razlike med našimi predstavami o nekem kraju in tistim, kar nas lahko pričaka, ko pripotujemo tja.
»Kakšen smisel ima gibanje, ko pa človek lahko tako lepo potuje sedeč v naslanjaču,« je bilo njegovo nesmiselno vodilo.
Prav zato se je, razmišljajoč, kako utrudljiva so lahko potovanja, v svoji pariški vili obdal z najrazličnejšimi predmeti. Na zidove je obesil plakate, podobne tistim iz turističnih agencij, dal je uokviriti vozne rede največjih ladijskih družb, akvarij napolnil z morsko vodo in ribami, kupil jadro in nekaj ladijskih vrvi. Mislil je, da je domišljija lahko nadomestilo doživetja potovanja.
A se je motil.
Takole razmišljam v novembrskem uvodniku Jaza … in nadaljujem …
Lepo je živeti v pričakovanjih, v sanjah, potovati s prstom po zemljevidu, prebirati nenavadna imena krajev in rek ter razmišljati, kam bi nas lahko še odpeljala pot. A za pravo doživetje je treba odpotovati, se dvigniti iz naslonjača (čeprav se prav tam znova zaključi potovanje, kot pravi Fedr - strastni in predvsem iskreni popotnik z naslovnice), kjer smo še pred odhodom sanjarili in prebirali vodnike in literaturo.
Na potovanjih, kjer na stežaj odprem vse čute in srkam impulze vseh razsežnosti, se najraje prepustim svoji magnetni igli in ne tujim priporočilom, kaj je treba videti in kaj izpustiti, ter predstavam, ki pripadajo le sanjam. Potovanja dajejo našemu življenju pestrost, včasih nam že sama misel nanje, pričakovanje odhoda in svobode, ki jo prinašajo, olajšajo vsakdan in marsikatero enoličnost. Potovanja nam prinašajo nove razsežnosti, doživetja, spoznanja, marsikatera tudi o sebi.
Včasih smo zime preživeli ob gledanju tisočih diapozitivov s potovanj. Tega ne počnem več, ker so intenzivna potovanja postala najintimnejši del mojega življenja z doživetji in mislimi, ki se nam lahko porajajo le takrat, ko zamenjamo življenjski prostor. »Potovanja so babice, ki pomagajo pri rojstvu misli,« meni Alain de Botton v knjigi Umetnost potovanja.
Če nas bo »resničnost« na potovanjih razočarala, če je drugačna, ni s tem nič narobe. Samo še bolj pestro bo. In če me vprašajo, od kod sem, kot navdušena popotnica najraje uporabim kar Sokratove besede: s Sveta.
Želim si, da bi vas čim več uživalo v novi številki Jaz*a, še bolj pa, da bi se čimprej sami odpravili na dolgo potovanje.
