»Če se ne prodaja, je škoda prostora,« mi reče ženski glas iz majhne bele škatle. Ko se še malo sklonim, nižje od lesketajočega stekla, skozi lino le zagledam gospo, od katere je odvisna moja usoda. Močna, odločna, navajena slabega vremena in sitnih strank, da jo en janez in njegov smehljaj še malo ne ganeta. »Vam pustim en izvod, mogoče pa bo vam všeč?« vztrajam. »Nemam vremena za čitanje!« se glasi dokončna sodba.

Ampak kako naj se revija prodaja, če je nihče ne vidi, skrito pod pultom?

Nadaljujem pot od ene do druge bele ali rdeče škatle, v katerih sedijo moje fatalne ženske. V življenju sem dobil že dovolj košaric, da vem, da je vztrajnost edina pot do uspeha. Zato vsaki novi samostojni podjetnici v kiosku z nasmehom ponudim, da prebere revijo in poprosim, če jo lahko da malo bliže, da jo vidijo tisti, ki jim je namenjena. In ko grem potem naslednji dan mimo kioska, kjer je Jaz prav tam, kjer mora biti, bi kar objel to »mojo punco«.

Vse naše velike ideje so na koncu odvisne od prijaznosti in dobre volje posameznikov, ki jih le redke poznamo po imenih. Seveda imam tudi poslovni načrt in do tolarja vem, koliko kaj stane. Po dvajsetih letih računanja in branja, učenja in potovanja poznam urednike in direktorje, fotografe in novinarje, oblikovalce in modele, kreativce in planerje…

Potem, ko sem pisal marketinške načrte za druge medije, sem končno napisal še enega zase. Idealnega seveda, v katerem so opredeljene tržne niše, pozicija in strategija, aktivnosti in roki. Vse to samo za vajo, ker je moja prava resnica ob štirih zjutraj za računalnikom ali popoldne v skladišču, kjer nimajo viličarja. Sem hkrati strateg in raznašalec, zato imam privilegij, da sem lahko povsod.

Vedno so me prevzeli ti trenutki, ko sem iz enega stanja prehajal v drugega. Čutim enako kot takrat, ko sem šel iz tople planinske koče v meglene, deževne Triglavske pode ali iz vile v West Palm Beachu v South Miami. Nobenega strahu in tesnobe, ker nisem tam, kjer bi moral biti.

Zakaj Jaz me sprašujejo prijatelji in drugi? Ker mi manjka taka revija. In domišljam si, da poznam dovolj bralcev dovolj dobro, da vem, kakšna revija tudi njim manjka. Takšna, kjer jim nihče ne zapoveduje kako in kolikokrat na dan nekaj morajo storiti, česa vse ne smejo, zakaj niso v trendu, kje zaostajajo, v čem pretiravajo. Kaj me briga, če nisem tak, kot so drugi. In kaj je narobe, če nisem nič posebnega? Sem pač jaz! In zato Jaz samo pripoveduje o zanimivih ljudeh, njihovih strasteh in njihovih dejanjih. Lahko jih obsojate, lahko jih posnemate, lahko samo uživate v branju. Samo ne se obremenjevat, ker niste takšni kot oni.

Dobrih tisoč revij in drugih časopisov je natlačenih po slovenskih prodajnih mestih. Prave zmagovalce med njimi poznamo, ker so na trgu že dolgo ali pa imajo močne lastnike. Trg je razdeljen in kdor upa na novo rezino, mora biti blazen optimist. Pomaga pa tudi, če imaš super ekipo, ljudi predane ideji uživanja življenja na svoj način, ki znajo pisati, slikati in jih ni strah novega. In prijatelje, ki ti z nasmehom čez noč naredijo najboljši prispevek, s pravo besedo ali potezo začarajo vsako stran revijo posebej.

In vsi skupaj imamo še toliko prijateljev, ki nam bodo pomagali osvojiti fatalne ženske v belih in rdečih škatlah!

24.10.2006 ob 18:54
Tema: Iz ozadja
Both comments and pings are currently closed.