Najboljše vino se na degustaciji spremeni v pljunek. Pogledaš proti svetlobi, se predaš vonju in nekaj kapljic potočiš po jeziku, ostanek pa zliješ v vrč. Potem gre cel vrč najboljših vin v školjko. Podobno se zgodi s staro revijo.

Vse lepe misli, blesteče fotke in spretne besede so postale kup starega papirja, pa še najemnino sem moral plačati za skladiščni prostor. Tri mesece sem odlašal, preden sem poklical Jožeta, da vse skupaj odpelje. In ko sem se odločal, koliko izvodov naj ohranim za spomin, sem se spomnil občutkov iz otroštva, ko sem izbiral, katera od mladih mačk ne bo šla v vrečo in v Dravo.

Ni lepo, ampak vsak posel ima temne trenutke. Pravzaprav je odpis remitende bistveno manj boleč, kot pisanje poslovilnih pisem oglaševalcem in vračanje naročnine bralcem. Najtežje pa je sporočanje avtorjem, sodelavcem. Konec je, naslednje številke ne bo več. In čisto vseeno je, ali jim to to poveš po mejlu ali pri kosilu. Eni razumejo, drugi so jezni; nate ali pa kar tako.

Energije in želje je ponavadi preveč, denarja pa premalo. Premalo za promocijo, premalo za tisk, potem premalo za vsebino, da o distribuciji ne govorimo. Paradoksalno je, da v internetni dobi še zmeraj najbolj služi pošta. Poštnina za izvod revije je bila le nekaj centov manj kot tisk in vse skupaj več kot honorarji. Za eno številko revije Jaz v nakladi 5000+ izvodov (cca. 100 barvnih strani na dobrem papirju, pa seveda avtorska vsebina in fotke) je od prvega uredniškega sestanka do poštnega nabiralnika potrebnih okroglih 20.000 evrov. Bodoči založniki naj prištejejo še stroške prostorov in nasploh poslovanja, pa minimalne promocije. Če dodate še internet, je letna vrednost projekta mesečne revije hitro izračunana; najmanj 300.000 evrov. Za uspeh na dolgi rok morate vsak dan prodati en oglas ali pa dnevno pridobiti triintrideset novih naročnikov.

Nova revija je težka zgodba, ni pa nemogoča. Za velikega založnika nekaj stotisoč evrov pravzprav ni posebno velik denar in če imate idejo, ga poskusite prepričati v naložbo. Sicer lahko tvegate sami. Ni poceni, ampak izkušnja je pa dobra!

Comments Off

Tekme pač ne moreš končati ob polčasu, še posebej, če kaže na zmago. Tako sem se kljub mnogim začudenim pogledom odločil za nadaljevanje projekta Jaz in namesto dopusta odkupil izdajateljske pravice. V tovarni Medex sem najel pisarno in začel se je Jazov medeni mesec, ki je trajal od avgusta do oktobra.

Na poti se mi je pridružila urednica Katja Krasko, majhno ekipo pa so okrepili partnerji in prijatelji ter drugi odlični sodelavci, ki so prispevali začetno pozitivno energijo. Ključne vloge so prevzeli Urban Štebljaj, urednik fotografije, Jani Bavčer, urednik oblikovanja in Jure Vižintin, spletni urednik.

V uredniški zasnovi je bila prva sprememba preimenovanje rubrike »brez kravate« v temo »moja strast«, v kateri smo želeli predstavljati posameznike s predanostjo določenemu predmetu ali temi. Jaz je želel postati »klasična ilustrirana revija«, ki prinaša zanimive zgodbe o zanimivih ljudeh, kadar si vzamejo čas zase. Jaz ni hotel biti še ena nasvetna revija, ki zapoveduje, kako živeti in kolikokrat na dan, ampak je želel prinašati življenje, kot ga razumejo različne osebnosti.

Uredniški koncept je sicer razviden že v starih blogih, v kolikšni meri smo ga uspeli uresničiti, pa se vidi skozi posamezne številke revije. V anketi, ki smo jo naredili, so bili odgovori večinoma pozitivni, bralci pa očitno zadovoljni z obliko in vsebino. Osvajanje novih bralcev je potekalo predvsem z brezplačnimi izvodi, ki smo jih delili na razstavah, proslavah in drugih dogodkih ter pošiljali po pošti zdravnikom, advokatom, managerjem, novinarjem in drugim interesentom. Uspeli smo tudi izmenjati dva oglasa z Večerom in Dnevnikom. Partnerja, ki bi bil pripravljen investirati nujnih stotisoč evrov v resno oglaševalsko kampanjo pa žal nismo našli.

Za uspeh medija so sicer kratkoročno še bolj od bralcev pomembni oglaševalci. Osvajanje oglaševalcev, predvsem pa medijskih zakupnikov in tistih, ki so z njimi povezani, je bil zame ultimativni test. Hvala vsem, ki ste bili v tem procesu korektni in še bolj tistim, ki ste razdelili nekaj medu. Žal pa vreme v letu 2006 čebelam ni bilo naklonjeno.

Foto: BotheredByBees

Comments Off

V začetku leta 2006 so znotraj podjetja Časnik Finance ustanovili samostojno enoto Poslovne revije, ki je imela velike načrte. Jedro portfelja so sestavljale revije Manager, Moja tajnica in Moje finance, Jazz pa je prišel zraven po načelu “vzemi ali pusti”. Kot ambiciozen nov direktor enote sem seveda predvidel osamosvojitev edicije iz priloge časnika v samostojno mesečno revijo z novo vsebinsko zasnovo.

Osma številka, ki je izšla marca 2006, je nastajala počasi, z večjo ali manjšo pomočjo široke uredniške ekipe. Posledično se je razširil izbor tem, velik poudarek smo dali fotografiji in oblikovanju oz. prelomu. V imenu revije se je izpustil drugi »z« in tako je nastal Jaz, z odločno usmeritvijo v individualnost, ki ni več neposredno povezana z managerstvom ali materialnim premoženjem. Veliko smo se ukvarjali tudi z naslovnico marčne številke, ki se je pojavila v moški in ženski verziji ter doživela precej pozornosti.

Dodatno energijo in optimizem je prinesla še nova urednica Katja Krasko, ki je zasnovala rubriko »brez kravate« kot nosilno temo naslednje številke. Deveta številka, ki je v nakladi 7.000 izvodov izšla maja 2006, se je tako najbolj posvetila temi »Slovenci pod jadri«. Revija se ni več prilagala časniku Finance, ampak samo revijam Manager in Moja tajnica. Brezplačno se je distribuirala na dogodkih (Internautica, Slovenska marketinška konferenca), na posebnih dnevih v Mercator centrih po Sloveniji ter vsem, ki so svoj interes izrazili preko SMS sporočil ali spleta. Tako je bila ustvarjena baza »interesentov« s preko petsto naslovi, revija Jaz pa je dobila tudi prve naročnike.

Konec junija je izšla deseta številka, katere glavna tema je bila »Slovenci na motorju«, zanimiva nova rubrika pa »7 mojih malih grehov«. Že v času priprave devete številke pa je prišlo do odločitve lastnika, da Jaz kot neposlovna revija nima več mesta v portfelju podjetja in spet je bila aktualna dilema “vzemi ali pusti”.

Comments Off

Novembra 2003 je prvič izšla revijalna priloga časnika Finance z imenom Jazz, ki je bila opredeljena kot »revija o ekskluzivnem, cenjenem, prestižnem, dosegljivem«. Na naslovnici je bila elegenatna balerina Regina Križaj, naslovi pa so se glasili “Prosti čas elite”, “Prestižni spremljevalci uspeha” in “Luksuzne otroške igrače”. Na devetdesetih straneh je bilo točno trideset strani oglasov.

Glavni namen nove revije je bil pač razširiti oglasno ponudbo časnika Finance z edicijo kvalitetnejšega tiska in večjo prilagodljivostjo vsebine. Hkrati pa je priloga, ki je izhajala tri do štirikrat letno, pomenila “dodatno vrednost” za naročnike časnika Financ. Brezplačno branje o lepem, bogatem, prestižnem takrat še ni bilo tako močno prisotno v drugih tiskanih medijih, za poslovni dnevnih pa je sploh pomenilo osvežitev.

Urednica prvih šestih številk, Špela Predan, je vsebino prilagajala namenu edicije, a je z vsako številko tudi presenetila. V spominu ostajajo predvsem velika predstavitev najbolj znanega slovenskega milijonarja, intervjuja z muftijem in Janševo hčerjo, pa unikatna reportaža iz ozadja potovanj zunanjega ministra. Projekt je oglasno še bil uspešen, čeprav se je število oglasov prepolovilo, stroški revije narasli, navdušenje urednice pa upadlo.

Sedmo številko Jazza v novembru 2005 je uredila stalna sodelavka revije Bronislava Avbelj, ki je ob lepih in uspešnih dala tudi več poudarka kulturnim temam. Na naslovnici se pojavil podnapis »uživam življenje«, drugi “z” pa je postal čisto majhen. Začela se je preobrazba v tisti Jaz, ki je postal revijalni projekt leta 2006.

Comments Off

Pred zadnjim snegom sem pred pošto v Šiški srečal bivšega sodelavca, ki je že dolgo izgubil sled za menoj. V pregledu dogodkov sem mu izpovedal zgodbo o Jazu, on pa meni svojo lansko avanturo z avtomobilistično revijo. Potem sva šla čakat vsak na svoj semafor. In še preden se je spet prižgala rdeča luč, sem pozabil kolegovo zgodbo, niti ime revije mi ni ostalo v spominu.

Tako se vse stvari prej ali slej spremenijo v lanski sneg, ki nikogar več ne moti in spomin nanj ostane samo na fotografijah. Potem ko nam vso zimo ni uspelo najti velikega založnika kot partnerja za nadaljevanje projekta Jaz, bo tudi naša revija postala samo lanski sneg.

In tako kot nam je žal za lansko čudovito zimo, nam bo kdaj žal za revijo, ki jo je bilo lepo prelistati in se je v njej dalo tudi kaj prebrati. Veliko takšnih revij je že prenehalo izhajati, pa še zmeraj se bo našel kdo, ki bo poskusil! In mogoče mu bo zgodba o Jazu koristila.

Sledi nadaljevanka “postpostov” o projektu Jaz.

2x komentirano »

Današnji dan se je pričel prav trapasto: na mailu me je pričakala novica, da je Jaza tudi uradno konec, in Janezova zahvala za sodelovanje. Škoda, od januarja naprej sem kar nekako upala, da zadeva vendarle ponovno zaživi. Ravno prejšnji teden sem po obisku Celjskega gledališča razmišljala o tem, da bi bilo fino napisat en hiter pregled slovenskih nacionalnih in mestnih gledališč, njihovega delovanja in splošnih usmeritev. Ravno takšna tema, ki bi jo pri Jazu verjetno brez težav sprejeli.

Pisala sem že za kar nekaj revij, in pri tej je bilo super to, da sem lahko o rečeh, ki me zanimajo, pisala nekoliko bolj na široko. Da se mi ni bilo treba obešati na podrobnosti, ampak sem lahko orisovala nekoliko širšo sliko. Se posvečala bolj problemskim, kot vprašanjem posamičnih gledaliških uprizoritev.

Kar se pisanja za Jaz tiče, je bil občutek nekoliko podoben tistemu na Radiu Študent: lahko si delal, kar si hotel, dokler si delal na nivoju, primernem za dotični medij. In kadar gre takšna stvar v maloro, si človek ne more kaj, da mu ne bi bilo malo žal. Pri vseh revijah, ki dandanes preplavljajo naš trg in so namenjene širšemu bralstvu, jih je večina takšnih, da človeku ni vedno v ponos, če sodeluje z njimi.

In to je bilo pri Jazu lepo: da sem se lahko pod svoje prispevke podpisala s povsem čisto vestjo, brez kakršnekoli osebne dileme in brez razmišljanja, ali ne bi bilo mogoče bolje uporabiti zgolj inicialk. Bil je poštena revija, ki smo jo delali na pošten način. »Ponosen sem, da sem lahko sodeloval z vami in vesel bom, če se bomo kmalu spet videli in slišali,« sem brala v današnjem mailu, ki ga je podpisal Janez Damjan. »Bilo mi je v veselje, in brez pomislekov se bom odzvala morebitnemu ponovnemu povabilu,« mu odgovarjam.

Comments Off

Kot ste verjetno že vsi opazili, se Jaz spreminja. Izhajanje revije je do nadaljnjega ustavljeno, spletne aktivnosti pa se tudi že nekaj časa upočasnjujejo.

Spletno mesto (blog) je bil zastavljen kot eksperiment v raziskovanju možnosti, ki jih nudi blogersko orodje za podporo tiskanemu mediju. Eksperiment je bil uspešno izveden in teza, da je blog na osnovi orodja Wordpress uporaben za raznovrstne medijske projekte, dokazana. Žal izhajanje revije ni več mogoče in ker je spletno mesto konceptualno neposredno povezano s ciklusom in temami tiskane revije, so nam ostale tri možnosti:

1. da ga ugasnemo
2. da ga preoblikujemo ter vsebinsko in konceptualno spremenimo
3. da zaključimo zgodbo ter spletno mesto pustimo objavljeno kot študijo primera

Odločili smo se za zadnje.

V nadaljevanju vam bo Janez povedal več o ozadju projekta, načrtih in pasteh, prebrali pa boste lahko tudi refleksije nekaterih avtorjev na projekt revije Jaz*.

Ostanite še naprej z nami ;)

1x komentirano »

Danes ne hodimo več v restavracijo zgolj zato, da bi se najedli, niti zato, ker bi bili le lačni. Tja hodimo v večji meri nahraniti svoj življenjski stil, pravzaprav, da najdemo konfirmacijo svojega okusa.

Tudi cene v restavracijah ne igrajo bistvene vloge, posebej v tistih ne, ki na terapevtski način kupcem dajejo tisto ugajanje, ki ga – misleč skozi hrano – nahranijo skozi prostor, atmosfero in s pomočjo tihih pravil. Skoraj ni ga lepšega občutka priti v restavracijo, kjer poznaš velika kolesja pravilnega obnašanja in kjer veš, da si prišel v oazo forme, saj se bo več dogajalo okoli socializacije ega, kot okoli socializacije trebuha. Zato danes ni odveč - če že odpirate restavracijo - pokonzultirati strokovnjaka za formo, prezentacijo, prostor in atmosfero. In šele nato pride dober kuhar.
Več …

Comments Off

Prekletstva so luštna in hvaležna tema, čeprav je treba priznati tudi, da prekletstva pač ne bi bila prekletstva, če bi pri njih zaznavali le pozitivno plat.

Tokratno prekletstvo je spet eno tistih, ki mi je bilo namenjeno še kot iskrici v poštarjevih očeh. Poštar, lahko mu rečemo tudi oče, še posebej če je poštarica v dotičnem primeru mati, ali pa recimo rajši kar oba skupaj, spadata med večje primerke homo sapiensa. Ne govorim o nekih ekstremnih višinah, ampak v tem kontekstu si gotovo zaslužita mesto med nadpovprečnimi. Tako sem sama že kot majhna deklica ugibala, kje natančno se bo moj višinomer ustavil. Poleg višine pa me je blazno skrbela tudi številka noge. Priznam, kot otrok sem imela resnično čudne skrbi, ampak nekatere izmed njih se mi še danes zdijo povsem upravičene.
Več …

3x komentirano »

»Različne avtoritete s področja zdravstva pravijo, da mi je preostalo še nekje od 2 dni do 2 meseca življenja. Zdi se mi, da ugibajo. Ostajam vesel in neimpresioniran. Na prihodnost gledam brez dogmatskega optimizma, pa tudi brez strahu. Ljubim vas vse in vas milo prosim, da poskrbite, da bo lazanja letela naprej.

Prosim, da mi ne zamerite lahkomiselnosti. Pač ne vidim načina, kako bi lahko resno jemal smrt. To se mi zdi absurdno.«

Sobota, 6.1.2007

Pet dni po tem zapisu na osebnem blogu je umrl avtor znanstvenofantastične literature, filozof, futurolog in anarhist Robert Anton Wilson.

Več …

1x komentirano »